Film / Padec Lune

proti

Bad Moon Rising.

V Netflixovi superprodukciji Don’t Look Up je proti Zemlji drvel apokaliptični komet, v Emmerichovem Padcu Lune, filmu katastrofe, ki je katastrofa, pa proti Zemlji drvi – ja, Luna, ultimativna pošast! Vesolju se je zmešalo. Neka tuja, skrivnostna, zunajzemeljska sila je »tam zgoraj« premaknila orbite. Zemljo lahko pred fatalnim trkom in apokaliptično pogubo reši le ultimativna sodobna sveta trojica – opolnomočena multikulti ženska (Halle Berry), sicer astronavtka, degradirani, užaljeni, jezni moški (Patrick Wilson), sicer znanstvenik, in lunatični konspirolog (John Bradley), sicer šolski hišnik, ki skrbi za co(s)mic relief.

Znanost in konspirologija se krasno dopolnita – konspirolog trdi, da bo Luna zamenjala orbito (poleg tega: »Luna je votla«), znanstvenik pa, da se bo to zgodilo zaradi skrivnostne vesoljske sile. Ja, to je film, ki vabi tudi anticepilce, mučenike nove dobe. Pričakujte potrese, poplave, viharje in megacunamije. Kot dahne astronavtka: »Vse, kar vemo o vesolju, lahko pozabimo. Na to nismo pripravljeni!« Ali pač. Padec Lune je namreč infantilni, sadistični mash-up, idiotski, že kar burleskni pastiš, samoironični trash, v katerem nemški bombast Roland Emmerich citira vse svoje filme – 2012, Dan neodvisnosti, Dan po jutrišnjem, Godzilo, Napad na Belo hišo, Zvezdna vrata, Luno 44 in celo Bitko za Midway. Pri tem ustvari vtis, da so njegovi tudi filmi 2001 – Odiseja v vesolju, Osmi potnik, Gravitacija in Medzvezdje. (kino)