Film / Don’t Kill Me

za

Somrak.

»Če bova umrla, se bova vrnila,« dahne Robin (Rocco Fasano) svoji punci, Mirti (Alice Pagina). Takoj zatem res umreta – in Mirta se res vrne. Kot zombi. Zleze iz grobnice. Ne pa tudi Robin. Kaj se je zgodilo? Zakaj se nekateri mrtvi vračajo? Zakaj jo iščejo neznanci? Zakaj ji tako jebeno tekne kri? Ali lahko svojo ljubezen dokažeš le tako, da umreš? Robin, sicer džanki, kanalizira Edwarda, Mirta, ki bi zanj umrla, pa Bello Swan. Jasno, italijanska paranormalna romanca Ne ubij me (Non mi uccidere) kanalizira Somrak, le da namesto pesmi A Thousand Years (via Christina Perri) vrtijo pesem The Nightingale (via Julee Cruise). Tudi preobratov in seksa je več.

In opolnomočenje je precej bolj neusmiljeno, toda ne brez razloga – moške romantične fantazije o tem, kako bodo odrešili ženske, so pač preveč zastarele. Vzklik »skupaj umriva«, ki naj bi bil nekaj romantičnega, je le produkt moškega egoizma, moške posesivnosti, moške obsedenosti – le produkt moškega izrazito toksičnega prepričanja, da mora ženska tudi po smrti ostati njegova. »Če bova umrla, se bova vrnila« – to ni ultimativna ljubezenska izjava, temveč ultimativna grožnja. (Netflix)