Film / Tekmeca

za

Zadnji film.

Nekoč so ljudje v tej regiji sanjali o stricu iz Amerike, ki bi jim poslal denar. Danes filmarji sanjajo o stricu iz Amerike, no, magnatu, tajkunu, magari oligarhu, ki bi jim rekel: Tu imaš denar, pa posnemi, kar hočeš! Režiserka Lola Cuevas (Penélope Cruz), avtorica Praznine in Megle, je nagrajena filmarka, ki se ji izpolnijo sanje: Humberto Suárez (José Luis Gómez), ostareli farmacevtski magnat, lastnik »obscenega bogastva«, ki hoče pustiti sled in pred smrtjo ustvariti nekaj velikega in nepozabnega, ji da denar za ultimativni film. Kakšnega? Vseeno, samo da v njem nastopajo velike, največje zvezde. Logično – kdo pa? Lolin napuh je tako epski, da lahko ekranizira le roman, ki ga je napisal nobelovec – in že maha s Tekmecema, literarno umetnino, ki je tako globoka, da lahko tekmuje z briljantnostjo njene »poetike«. Itak jo bo priredila in prilagodila svoji notranji resnici. Tekmeca – v vseh smislih, filmskem, zunajfilmskem, metafilmskem in metametafilmskem – pa postaneta nekompatibilna igralska »brata«, zelo priljubljeni, izumetničeni, plehki, slavni, »nenaravni« Félix Rivero (Antonio Banderas) in prestižni, poglobljeni, smrtno resni, »naravni« Iván Torres (Oscar Martínez), ki pa ni nič manj domišljav, pretenciozen in pompozen od Félixa, še manj kakopak od Lole, fenice brutalnih, nekonvencionalnih metod, s katerimi jima skuša omogočiti prepričljivo vživljanje v lik.

V nekem prizoru nadnju obesi orjaško skalo – da lažje doživljata strah, tesnobo, občutek krivde, kafkovsko iracionalnost sodnika. In če je treba, ju celofanira. Je lahko zanič film dober, se sprašuje. Je film, ki je dober, sploh res dober? Bati se moramo tega, kar nam je všeč. Film Tekmeca je farsa, ki ne skriva, da je film nekaj zelo toksičnega – snemanje filma neizbežno sproži narcizem, mučenje, teror, boj in tekmovanje. Včasih kdo koga zares odrine. In zares udari. Včasih teče prava kri. Včasih kdo izgine. Včasih komu scvre možgane. Ljudem ni vseeno, kako izgledajo in kako jih drugi vidijo. Narediti hočejo vtis. Vse ostale skušajo zasenčiti in preglasiti in zakompleksati. Tako kot tisti magnat, ki hoče, da ga ljudje pomnijo po filmu, ne pa po mostu, donacijah mestu – ali hladnem mavzolejskem marmorju njegovih konferenčnih centrov, v katerih snemajo art film. (Kinodvor + kino)