Knjiga / Javier Cercas: Slepar

+ + + + +

Španski pisatelj Javier Cercas, ki je zaslovel s pisanjem fikcije, se je za nekaj let ustavil ob nekom, ki je romaneskno fikcijo ustvaril s svojim življenjem.

Enric Marco je tri desetletja kot preživeli iz nacističnega taborišča predaval, dajal intervjuje, prejemal odlikovanja, bil predsednik zveze taboriščnikov, nastopal kot osrednji medijski lik španskega antinacizma in antifrankizma, potem pa so razkrili, da sploh ni bil v nemškem lagerju. Torej – slepar nad sleparji. In to tako velik, da je imel še potem vrsto zagovornikov, od Claudia Magrisa, »Lažnivec, ki govori resnico«, do nobelovca Vargasa Llose, ki je pohvalil njegov genialni sleparski talent pripovednika, in množice drugih, ki so tudi po škandalu ostali očarani nad njegovo osebnostjo.

Za Cercasa je bil izziv, saj je bila Marcova biografija od španske državljanske vojne prepredena z resnicami tipa: ni bil v nacističnem taborišču, bil pa je v gestapovski samici, v njej ni preživel osem mesecev, ampak pet dni. Po razkritju sleparije se je z njim srečeval leta z namenom, da o njem napiše knjigo. A kako naj ve, da slepar tudi v drugih zadevah ne bo lagal? Bil je denimo poročen s tremi ženskami in imel z njimi otroke, ne da bi vedele druga za drugo. Po drugi strani pa tudi ni padel z neba, pred tem je bil leta predsednik velikega anarhističnega sindikata.

Ker so o njem posneli že dokumentarni film – tip, letnik 1921, je sicer še vedno živ –, se je pisatelj postavil v kožo psihodetektiva, ki skuša razumeti njegove motive. Tudi tega, da se je 90-letni starček pripravljen z njim sestajati ure in ure. Otrok, ki je živel v norišnici z noro materjo, nato pri ignorantskem očetu, zatem pri tetah, je posledično narcis, ki bi storil vse, da bi bil občudovan. A to ni toliko osebna drama kot španska zgodovina zakrivanja pogleda na frankizem, v kateri je za nekaj dekad zablestel lik duhovitega, razgledanega in energičnega republikanskega veterana.