Knjiga / Damir Globočnik: Spomeniki

+ + + + +

Pod suhoparnim naslovom briljantno delo.

Trije ducati javnih spomenikov iz časa Franca Jožefa, Karađorđevićev in prvi partijski iz poletja 1945 običajno prinesejo togo faktografijo, umetnostni zgodovinar Globočnik pa jih je spremenil v napeto branje, v katerem zgodbe vratolomno preobračajo svoje tokove. Ko so za Prešernov spomenik v Kranju 1852 rodoljubi zbrali lepo vsoto goldinarjev, je nekdo protestiral, da medtem njegovi otroci umirajo od lakote, in so del vsote primaknili deci. Za misijonarja Knobleharja so sklenili, da iz Neaplja pripeljejo njegovo truplo in mu postavijo velik spomenik, a so ga v mnoštvu idej postavili v Kartumu, na domačiji spominsko ploščo (1867), večino denarja pa dali za misijone, za pisca njegovega življenjepisa in za skupino, ki je obiskala in odprla grob. Odkritje spomenika Anastaziju Grünu (1886) je ljubljanski župan hotel prepovedati, potem so stari Slovenci divje demonstrirali in v slabem letu nanj izvršili 27 atentatov z barvami in jajci. Slava cesarju Francu Jožefu (1908) bi morala biti samoumevna, a vmes se je pripetilo, da je podjetje z marmorjem bankrotiralo in trije advokati so marmornatega cesarja reševali iz stečajne mase; ko so ga desetletja kasneje zamenjali z Miklošičem, je arhitekt protestiral, ker ga niso vprašali za privolitev. Slomškov kip v Mariboru (1878) je doživel prepoved svečanosti, še prej je organizacijski odbor prosil Bleiweisa za posrednika pri nižanju cene kiparja, ki je bil izbran pod pogojem, da kip spremeni, da bo bolj podoben Slomškovemu portretu.

Drugod so se spopadali v odborih, nekje jim je zmanjkalo denarja, pa je ta 20 let ležal v hranilnici, preden so projekt oživili, spomenik kralju Petru v Ljubljani (1931) bi moral biti iz brona, a je vrh vojske to prepovedal, ker bi bil bronasti kralj kršitev ustave, v Mariboru so spomenik kralju Aleksandru ustvarjali tako dolgo, da jih je prehitela nemška okupacija.

Teater rojstev, smrti, metamorfoz in ponovnih vstajenj.