Knjiga / Paolo Cognetti: Divji deček

+ + + + +

Italijanski pisatelj kot sodobna različica legendarnega Thoreauja.

Ta ameriški filozof je v prvi polovici 19. stoletja za dve leti zapustil mestno civilizacijo in si postavil kočo sredi divjine. Cognetti je njegov čas skrčil na četrtino in tudi ni bival kot eremit. Toda postavil je antipod hribovskemu turizmu, ki pritegne meščana, da odide iz betonske džungle v lično hišico, kjer ima ves luksuz bivanja in high tech ter dnevno zre na planine in pohaja po njih, zvečer pa pošilja fotke po družabnih omrežjih. Zaživel je namreč kot gorjan v skromnem bivališču brez tople vode, plina in elektrike. Od tod se potika po brezpotjih, išče jezero, ki ga ni, spi med potmi v spalki v polpodrtih lopah, običajno lačen, vseskozi utrujen in izčrpan, za posladek si speče žaltave pistacije, ki jih je nekoč nekdo pozabil v šupi. Živi kot divjak. Odkriva samoto: ni ga bolj družabnega bitja, kot je samota, sicer pa – človek, ki misli, je vedno sam. Osama kot terapija duha – če smo v družbi, smo kmalu izčrpani. Čeravno običajno sam, zahaja v družbo gorjanov. Ta je posebna, saj ne potrkaš na vrata in ne začneš klepeta ob ponujenem šnopsu. Divji gorjan zre hribolazce kot mimobežnike, z njimi se ne bo ukvarjal, bo kratko odrezav in ignoranten. Kako pristopa avtor, divji deček? Pritegne jih s samobitnostjo, se jim ponudi v pomoč pri delu. Gorjan je posebno bitje: nima družine in ne hiše, ne voli, prek spleta je nedosegljiv, ne potrebuje denarja za hrano in pijačo, nima televizorja in avta. Njegov pastir je anarhist, ki je v nekem hipu spoznal, da mu manjka besed, in je zato začel brati Sartra in eksistencializem. Koliko meščanov pomisli, da bi razširili svoj besedni zaklad, ki je besedišče, pobrano s spleta in iz kramljanj? Koliko jih obrne načelo dnevnega ugodja in opiše potikanje: opijanil sem se s soncem, naporom in vetrom?

Knjiga, ki ne ironizira modelov sodobne civilizacije, ampak predstavlja mik divjine.