Knjiga / Ramón Gómez de la Serna: Gregueríe

+ + + + +

Španski pisatelj de la Serna (1888–1963), ki si je izmislil tudi nov žanr – greguerije.

Čeravno spominjajo na aforizme, kdaj na cinizme, avtor pravi, da so pogum, da označimo, kar se ne da označiti, ujamemo, kar je bežno, predvsem pa ne smejo biti podobne ničemur, kar je bilo že povedano. Torej jih bo malo, saj jih ni mogoče stresati kot verze ali domislice.

Izberimo štiri: Ženske nosijo ogrlice iz pogledov. – Bil je tako vljuden, da je včasih pozdravljal drevesa. – Dež trka na naša okna, a ne bomo mu odprli: miza je polna naših papirjev in lahko bi zajokali. – Na kaj vse ga je spominjal vozel na kravati? Ah, Ja! … In se je obesil.

Ko je avantgardist emigriral iz Španije v Neapelj, so časopisi čez čas objavili vest, da je umrl. Je poslal demanti? Ne, demantiral jih je tako, da se je vrnil in šel na dolg sprehod po Madridu.

Greguerije so kot romani: oboji opazujejo svet, slednji porabijo za opis nekaj sto strani, prve običajno zmorejo s stavkom. In z njim presegajo romanopisje, saj za akterje ne jemljejo le ljudi, ampak tudi živali, rastline, sence, često celo predmete. Njihov avtor je živel od njih kot žurnalist: objavljal jih je v časopisih in nekateri naročniki so se odjavljali.

Kako je prišel na zamisel za žanr? – Ko je živel v Parizu, ni postal še eden tisočih boemov, ampak je izkušnjo dna pretopil v igrivi slog: Bil sem pipa in ne človek, napis in ne duša, časopis in ne bralec, veter in ne sprehajalec.

Množice si danes ustvarjajo vtis o svetu tako, da ure preživljajo na spletu, da izvedo, kaj se je kje zgodilo, on pa se je počasi sprehajal in opazoval, celo v sanjah je gledal naokoli in pomisel spravil v metaforo: Spanec je majhno naplačilo, ki nam ga daje smrt, da bi lažje preživeli.