Film / Močno me objemi

zelo za

Vračam se od daleč.

Clarisse (Vicky Krieps) svojima otrokoma, sinu (Sacha Ardilly) in hčerki (Anne-Sophie Bowen-Chatet), pripravi zajtrk, možu (Arieh Worthalter) napiše, kaj vse naj kupi v trgovini, potem pa sede v avto in se odpelje od doma – in se ne vrne več. Brez pojasnila. »Najprej bo mislil, da me ne bo en teden.« Kdor je videl Coppolovo klasiko Deževni ljudje, v kateri dom in neobčutljivega moža na takšen način zapusti obupana, tesnobna, noseča Natalie (Shirley Knight), ve, kaj to pomeni: dovolj ima patriarhalnega reda, ki jo stiska in davi. Toda Clarisse, ki se ji nenehno prižigajo flešbeki, spomini na srečno, skoraj idilično družinsko življenje (živijo nekje na podeželju, v masivni stari hiši, utopično, že kar komunsko), ne odpotuje »nekam«, temveč »nikamor«. Ves čas le kroži in migrira, neprestano se giblje. Zdaj je na cesti, zdaj v baru, zdaj na snegu – v gorah. Zdi se, kot da skuša s tem gibanjem zanikati tisti ustaljeni, fiksni, destruktivni »domačni« svet, pred katerim je zbežala, in prodreti v paralelni svet, utopični »nomadski« prostor, ki je alternativa realkapitalizmu in patriarhatu, toda ta »novi« alternativni svet je tako izmuzljiv, protisloven in nelinearen kot kvantum fantazij o družinski sreči.

Šele v tem vmesnem liričnem »nomadskem« prostoru – med realnostjo in fikcijo, med resničnostjo in imaginarnim, med sanjami in norostjo, med tradicionalno naracijo in eksperimentalno nelogičnostjo, med predpreteklikom in predprihodnjikom – se emocije tako emancipirajo, da postanejo svoj lastni katarzični post mortem, v katerem Modra – ja, ena izmed Treh barv (via Kieslowski) – elegično objame Sautetove Malenkosti, ki so življenje. »Potovanje jemlje čas,« dahne Clarisse, ki – bi hotela dopolniti sinov krik »Mamo si vrgel stran« – kriptično doda: »Domišljam si, da sem jaz odšla.« Kar pa naj vas nikar ne zanese: film Močno me objemi, posnet po drami Claudine Galea, je puzzle z brezhibno fantomsko nitjo. (Kinodvor)