Kaznovanje neprilagojenih

Župani želijo reševati romsko problematiko (predvsem) s kaznovanjem

Romi na Dolenjskem in v Beli krajini pogosto živijo v zelo slabih razmerah, te so že leta nespremenjene ali pa se poslabšujejo. Vsega tega se dobro zavedajo ljudje, ki živijo na tem območju, in njihovi politični predstavniki. Ti zadnja leta prigovarjajo vladi, naj se loti teh vprašanj. Imajo prav, le s sistemsko politiko, ki jo bo vodila država, se razmere lahko izboljšajo. Težava je v tem, da je med ukrepi, ki jih predlagajo, bolj ali manj le kaznovanje Romov, kar naj bi jih izučilo, da se morajo prilagoditi.

Tokrat so združeni župani enajstih občin pisali pismo vladi Roberta Goloba. Gre za župane Novega mesta, Krškega, Kočevja, Brežic, Škocjana, Semiča, Metlike, Črnomlja, Ribnice, Trebnjega in Šentjerneja. Pripravili so spremembe več zakonov, ki naj bi prinesle premik na bolje, predvsem z namenom »zaščite romskih otrok«.

Predlagajo, da se otroški dodatek, če starši otroka po 15. letu ne vključijo v nadaljnje šolanje, zmanjša za tretjino. Predlagajo še, da se, če otrok ne obiskuje osnovne šole in imajo starši dolg do javnih institucij, denarna socialna pomoč izplačuje v naravi. »Gre za to, da danes, če si prejemnik denarne socialne pomoči in nimaš premoženja in si povzročil prekršek, zate ne velja nobena kazen, saj iz denarne socialne pomoči ni mogoče izterjati prekrškovne globe,« je očitno motečo civilizacijsko pridobitev omenil novomeški župan Gregor Macedoni. S spremembami zakona o varstvu javnega reda in miru želijo zaostriti sankcije za streljanje z orožjem zunaj za to namenjenih prostorov, s spremembami zakona o voznikih pa določiti, da bosta za pristop k opravljanju vozniškega izpita nujna devetletno obiskovanje osnovne šole in končan vsaj sedmi razred.

Poleg tega predlagajo tudi spremembe zakona o trgu dela, manj birokracije za (občasno) vključevanje brezposelnih oseb v začasno zaposlitev in podaljšanje obdobja, v katerem lahko posameznik opravlja javna dela (z dveh let na štiri), ne da bi ga delodajalec moral zaposliti. Ker Romov navadno noče zaposliti nihče.

So to sistemske spremembe, ki naj bi zagotovile premik na bolje in zavarovale romske otroke? V resnici so to že slišani predlogi za kaznovanje staršev, ki ne zagotovijo šolanja otrok, in s tem tudi otrok samih. Gre torej za »rešitve«, ki bi na dolgi rok težko prinesle kaj drugega kot le dodatno povečanje gmotnega, socialnega in družbenega prepada med večinskim prebivalstvom in romsko skupnostjo.

Prava pot je seveda drugačna: legalizacija bivanja, komunalno urejanje in elektrifikacija romskih naselij ter pozitivni projekti na področju izobraževanja. Nekoč je z evropskimi sredstvi zaživel projekt romskih vrtcev, a je kasneje zamrl. Takšna oblika sodelovanja v romskih naseljih bi lahko pripeljala do tega, da bi najmlajši obiskovali vrtec in s tem pripravljalnico na šolo, to pa bi bil tudi način učenja slovenskega jezika. Namenjena naj bi bila še interakciji s starši in okoljem. Če bi jo torej razširili in nadgradili, bi se verjetno hitro pokazale spremembe na bolje.