Šejk je goooool

Leto, ko je bil vsak gol vreden 38 človeških življenj

Do leta 1820 ni bilo na območju Dohe ničesar razen peska, peščice s sončarico udarjenih kačonov in še več peska. Dvesto let kasneje se tam baha kičasta prestolnica s črnim zlatom bogatega naroda. Leta 2012 so katarski šejki v Dohi postavili druge Benetke, nato so si nad razbeljeno mivko omislili pokrito smučišče, leta 2022 pa so si izpolnili fantazije vseh bogataških pamžev – in si kupili svetovno prvenstvo v nogometu.

To je sredi simptomov globalne depre – recesije, korone, Ukrajine in K-popa – marsikomu ponudilo vsaj malo zabave. V Sloveniji se je raja oddahnila od megavolilnega leta; ob cingljanju novcev so se zabavali oglaševalci, televizijci in birti; zabavali so se športni komentatorji, ko so nam dvigali kortizol s prazno statistiko o obsegu kvadricepsov v času triceratopov. Po svetu so se ob tesni finalni zmagi jasno najbolj zabavali v Argentini, na Hrvaškem so slavili tretje mesto. Ekstazo ob vnebovzetju čaščenega Messija je poglobil padec med rezerve njegovega dvojnika na temni strani Sile, Portugalca Christana Ronalda, ki bo kmalu lahko igral le še samega sebe v nadaljevanki Ted Lasso.

Brez razloga za žur pa je ostala podpredsednica evropskega parlamenta Eva Kaili, ulovljena z ročico v katarskem medu, zaradi česar je fuzbal namesto v častni loži spremljala ob postanem pireju v bruseljskem arestu. Bila je podkupljena, da je z možem evroposlancem in pomagači po institucijah EU spuščala meglo glede katarskega kršenja človekovih pravic med pripravami na spektakel; pod puščavskim soncem in biči šejkov je umrlo okoli 6500 migrantskih delavcev – to je po 38 ljudi za vsak doseženi goooool.