Potvarjanje zgodovine

Leto, ko je muzej osamosvojitvene elite dočakal konec

Ko je ministrstvo za kulturo napovedalo, da bo Muzej slovenske osamosvojitve, ki ga je ustanovila Janševa vlada, združilo z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, je izbruhnil vihar. Lojze Peterle je grozil s protesti, Janez Janša je govoril o sramoti. A sramota je nekaj drugega; eden izmed najpomembnejših zgodovinskih dogodkov bi bil v muzeju, kakršnega so si zamislili, prikazan podcenjujoče. Muzej ni imel niti stalnih prostorov, niti svoje zbirke, niti finančnih sredstev.

Če smo prijazni, lahko zapišemo, da si je osamosvojitvena elita želela postaviti spomenik. Če smo bolj pikri, lahko citiramo zgodovinarja Martina Premka, da bi dobili »mešanico propagandnega stalinističnega filma iz leta 1949 in kakšne turške spletkarsko-ljubezenske nadaljevanke«.

Zamisel ministrstva za kulturo je preprosta. Oba muzeja želi združiti v nedeljivo celoto, v skupni Muzej novejše in sodobne zgodovine, ki naj bi ga ljubkovalno imenovali, to je eden izmed predlogov, »MuXXI«. Sklep o ustanovitvi novega muzeja je brez pravih razlogov več tednov zapored izpadal z dnevnega reda sej vlade. Razlog naj bi bila politična občutljivost.

Eden izmed glavnih artefaktov v skupnem muzeju bo gotovo črna vrečka znamke Bata, v kateri so osamosvojitelji nekoč vrnili visoka državna odlikovanja, ker jim jih je podelil napačni predsednik Milan Kučan. Nato je bila skupaj z odlikovanji prestavljena v muzej, zdaj je ostala sama, saj so osamosvojitelji odlikovanja ob asistenci Boruta Pahorja dobili nazaj. Ta zgodba je odličen simbol potvarjanja zgodovine, takisto, kot je odličen simbol nesrečni muzej osamosvojitve.