Film / Peter von Kant

za -

Zid ljubezni.

Rainer Werner Fassbinder je pred dobrimi petdesetimi leti posnel Grenke solze Petre von Kant, klasiko v štirih dejanjih z epilogom, film o prestižni modni kreatorki Petri von Kant (Margit Carstensen), ki se na veliko žalost svoje »neme« asistentke Marlene (Irm Hermann) zaljubi v precej mlajšo Karin (Hanna Schygulla), plebejsko prijateljico svoje sestrične, kar sproži popolni vihar ljubosumja, krutosti, posesivnosti, zatiranja, poniževanj, vampirizma in mazohizma.

V Ozonovem spolno dekonstruiranem in rekalibriranem rimejku, postavljenem v leto 1972, to sveto trojico zamenjajo sloviti, diktatorski, sadistični filmski režiser Peter von Kant (Denis Ménochet), njegov »nemi«, vdani, mazohistični asistent Karl (Stéfan Crépon) in Amir (Khalil Gharbia), mračni predmet poželenja, prijatelj njegove stalne igralke Sidonie (Isabelle Adjani), ki se plenilsko zaletavajo drug v drugega ter v stene Fassbinderjevega psihoseksualnega imaginarija, Heglove dialektike gospodarja in hlapca, filmske obsedenosti in von Kantovega bujnega, sočnega, bohotnega budoarskega stanovanja, v katerem se odvrti film in ki je znak, da je ljubezen vendarle ječa. In zid, kot bi rekel Jacques Lacan. Oh, in beg pred osamljenostjo – Peter von Kant, ki se boji osamljenosti (anonimnosti, zapuščenosti, odpisanosti ipd.), namreč oba, Karla in Amirja, v ljubezen dobesedno prisili. To je morda njegov največji film. (Cankarjev dom)