Film / Alcarràs

za

Delo.

S trgom vedno pride nasilje. Soléji – poskočna, srečna, nasmejana, samozadostna katalonska razširjena družina Sole (ata, mama, kopica otrok, dedki, babice, tete, svaki ipd.) – živijo sredi velikega, razsijanega, sončnega, varnega breskovega nasada, ki jih povezuje, toda zemlja, na kateri je ta nasad, ni njihova, ampak najeta, najem pa si že desetletja podaljšujejo. Ne s pogodbo, temveč s častno besedo. Med vojno bi namreč Pinyole, lastnike te zemlje, bogate latifundiste, pobili, a so jih Soléji skrili in jim rešili življenje – v zameno so jim dali zemljo, na kateri lahko kmetujejo. Problem je le v tem, da se tej mali utopični skupnosti – otoku sredi kapitalizma – obeta hladna, kruta, neizbežna deložacija, saj kani nova generacija Pinyolov nasad uničiti in tam namestiti trendovske sončne celice, ki naj bi te kraje odpeljale v prihodnost – v trušč, tesnobo, nasilje, teror. Razrednega pakta je konec.

V filmih redko vidite delovni proces – v Alcarràsu, ki je v Berlinu osvojil zlatega medveda, ga vidite. Vidite traktorje, okopavanje, obiranje sadja, palete, zadruge – in ljudi, ki jih delo povezuje, oplaja, osrečuje, osmišlja in učlovečuje. A tega smiselnega, človeškega dela, utrjevalca skupnostnih načel, je konec. Čast požre trg. Tradicija je nemočna. Delo te ne reši več. Spreminja se v nekaj krutega, izsiljevalskega, drastičnega, nečloveškega. In ko vidite, kako Soléji, ki jih igrajo neprofesionalni igralci, v nasadu ponoči preganjajo in streljajo zajce, ki se jim zažirajo v pridelek, postane jasno, kako zelo je kapitalizem – kakofonija boja za preživetje, zakona močnejšega in dirke navzdol – prežel tudi najboljše med nami. (Kinodvor)