»Živali imamo radi, a o njih ne vemo nič«

Polona Samec, vodja Zavetišča za zapuščene živali Horjul

Podpirate spremembe v zakonu za zaščito živali?

Seveda. Se pa sprašujem, ali je družba na to pripravljena. Vzemimo popolno prepoved privezovanja psov na verige. Prepoved se uvaja, ne da bi sploh vedeli, koliko psov je danes privezanih na verige, zakon pa daje podlago za odvzeme teh živali. Inšpektor bo izdal ureditveno odločbo, da je treba v določenem času psa sneti z verige, in ko se bo čez čas vrnil preverit stanje, bo pes odvzet, če to ne bo urejeno. Moje vprašanje je: kam bodo vse te živali, ki jih je na tisoče, potem nameščene? Zavetišča za živali so že danes povsem polna.

Je to rešljivo s prehodnim obdobjem, preden začne veljati prepoved privezovanja na verige? 

Da, potrebno bi bilo prehodno obdobje, sicer bomo vsi v velikih težavah, predvsem pa zavetišča. In to prehodno obdobje, ko se bi morali o tem neprestano pogovarjati in ljudi ozaveščati. Saj pes, z redkimi izjemami, že danes ne bil smel biti na verigi. Ta sprememba je bila uvedena že pred letom in pol. A ko pridemo na teren in vidimo psa, ki ne bi smel biti na verigi, to pa skušamo razložiti lastnikom, samo debelo gledajo, nič jim ni jasno. Da ne bo pomote, podpiram vse te spremembe, a hkrati trdim, da imajo Slovenci večinsko radi živali, da pa jih veliko, tudi tistih, ki živali imajo, o njih ne ve nič.

Ker niso problem le verige, ampak tudi v stanovanjih zaprti psi, ki med drugim vse življenje zadržujejo vodo? 

Da. In vsega tega ni mogoče rešiti drugače kot z ozaveščanjem družbe. Kmetje so zdaj vsi razjarjeni ob možnosti, da bi nevladniki prišli k njim in se z njimi pogovarjali o pravicah živali. Ogorčeni so tudi ob predlogu za obvezno čipiranje mačk. Kdor spremlja stanje na terenu, ve, da mnogi že govorijo o tem, da bodo te živali, recimo mačke in pse, raje pobili, kar se bo na žalost tudi dogajalo.

No, verjetno ljudje, ki bi pobili svoje živali, ker se spremenijo predpisi, že v osnovi niso primerni, da bi skrbeli za domače ali pa tudi rejne živali. 

Absolutno niso. A mi se recimo že petnajst let ukvarjamo s posameznikom, ki smo mu odpeljali že vsaj dvajset psov, vedno ponoči in na skrivaj, saj se ga vsi bojijo in niti policisti ne hodijo k njemu, če se ne zgodi res kaj grozljivega. To pa ni osamljen primer; veliko je ljudi, ki niti slučajno ne skrbijo za svoje živali, kot bi bilo treba. Včasih so skoraj cele vasi take. Neštetokrat smo prosili ministrstvo za šolstvo, da začnemo tam, kjer se začeti sploh da, z ozaveščanjem v vrtcih, osnovnih šolah, da bomo čez 15 let videli razliko, izboljšanje v odnosu do živali. A še vedno o tem ni v šoli niti ene ure, kaj šele obvezne vsebine. Za povrh tudi inšpekcijske službe ne delujejo. Dolga leta so bile nedotakljive in sploh niso opravljale svojega dela. Danes se izgovarjajo na kadrovsko podhranjenost, zaradi česar ne morejo opraviti vsega dela, ki bi ga morale. Večina od njih do tega dela niti nima pravega odnosa.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>