Konzum / Sezam, potresi se

Ondori Street Food
Gallusovo nabrežje 25, Ljubljana
Tel.: 031 631 895
Ondori ima duri odprte od torka do sobote od 11. do 23., ob nedeljah pa od 12. do 20. ure.

Ambient:
z zaboji fritz kole in visokimi sedeži opremljena špelunkica, katere glavna magneta sta bržkone terasa na nabrežju in scenskokulski kelneraj

Napitki:
pričakovana generika, utekočinjena v obliki nekaj koktajlov, pirčkov, sakeja in buteljk Gordia

Vegetacija:
brez skrbi, kar nekaj reči je namenjenih rastlinojedim gostom

Dostopnost:
peš ali z ostalimi sredstvi, primernimi za centraško, s kockami tlakovano peš cono

Fino:
juha v ribjem ramenu

Ne tako fino:
spicy tun
mesni poke bowl
obča aromatska praznost jedi

Zelenjavna tempura je stala 6,5, piščanec karaage 6,9, kimči s kumarami 3,5, spicy tun 10,9, mesni poke bowl 12,9, ribji curry ramen pa 13,9 evra.

»Pa že – nekdo mora hraniti vse te japonofile!« je na sestanku konzumske planerske divizije njen vodja zatrl dvom, ali bo Ljubljana prenesla še eno japonsko restavracijo, in odgovor najprej argumentiral s posnetki vsakoletnega množičnega druženja ob dnevu Japonske, nato pa še z neposredno napotitvijo terenskih delavcev ob Ljubljanico, kjer se petelini (še ena) frišna japonska restavracija. Ondori namreč v japonščini pomeni petelinček – ime je torej usklajeno s poimenovanjem nabrežja in skladatelja.

Sodeč po obiskovalstvu na petkov popoldan je Ondori mogoče še bolj kot po vrsti kuharije zaznamovan z generacijo obiskovalstva; v trenutku, ko je pozicije na visokih stolih v enem od kotov zavzel par Konzumovih inšpektorjev, se je namreč povprečna starost tega opazno zvišala. Kljub temu smo se – predvsem zaradi finega golden era hiphopa v zvočnikih, malo manj pa zaradi ljubljanski sceni primerno vzvišenega in na koncu šihta dodatno nadrkanega kelnarja (ki ga je na srečo kmalu zamenjal precej bolj priljuden lik) – počutili čisto okej.

Popis Ondorijeve hrane začnimo z obetavnimi rečmi: poleg kratkega in preglednega, na manjše prigrizke in izdatnejše comfy jedi razdeljenega jedilnika (ki je spet obljubljal preveč, saj kar nekaj reči, z vsemi sladicami vred, ni bilo mogoče dobiti; in to ob štirih popoldne) so to bili tudi trije veliki, z brbotajočimi župami napolnjeni piskri, ki nakazujejo resno ramenoznanstvo. No, juha v preizkušenem ribjem curry ramenu je bila res krepka in okusna, zato je bilo razočaranje, da je namesto vsaj enega celega kosa ribe v njej (poleg nudlov in zelenjavno-algaste opreme) plaval le neki neidentifikabilni ribji drobir. Druga večja jed, ki smo jo naročili, je bil mesni poke bowl. O tem, zakaj sicer havajsko jed strežejo v japonski restavraciji, na tem mestu ne bomo razpredali, se bomo pa obregnili ob razmerja med sestavinami, saj očitno šparajo tako, da je 80 odstotkov jedi kuhani riž, oblog – šitake, ocvrti piščanec, surove kumare, mladi bob, okisana čebula, korenje in sezam – pa je ravno toliko, da ga prekrijejo.

A bolj kot količinska razmerja Ondoriju zamerimo odsotnost značaja, okusa, arom v tako rekoč vseh jedeh: ne le zelenjavno tempuro, tudi ocvrte koščke piščanca postrežejo brez kakršnekoli (p)omake, na kimči naložijo toliko kumar, da se osnova čisto izgubi; jedi so – če so sploh – premalo začinjene, finalno bolj ali manj obilno posipanje s sezamom (na čisto vse jedi!) pač ne more rešiti švoh osnov. Za nameček pa vse skupaj na raven molže spusti krožniček z nekaj kockami na alge položenega ter s štacunskim hot zosom pokapanega tuna, za katerega zaračunajo skoraj 11 evrov.

Ondori je bolj kot karkoli drugega dokaz, da lahko v Ljubljani dandanes – če ti ni nerodno – pod izgovorom kulskosti in trendiranja prodaš, karkoli že se ti zdi.