Knjiga / Renata Salecl: Čas grobosti

+ + + +

Sociološke vinjete.

Avtorica izbira drobne dogodke, ki dominirajo v vsakdanjiku, in jih povzdigne v objekt razmišljanja. Najsi bo brezbrižnost do izkoriščanja tujih delavcev, slow-food, za katerim se često skrivajo slabo plačani manualci, ali pa učinek selfijev, ko ta producira množice nezadovoljnih z lastno podobo; če zreš na spletu ure v samohvalne fotke, boš sam kajpak utonil v nejevolji nad samim seboj. Njena strategija pisanja povezuje te male incidente, ki se zgodijo tu ali kjerkoli na svetu, s knjigami in teorijami, ki jih družbeno osmišljajo. Slog je marsikje vpet v blagi cinizem, kot recimo ta, ko brezposelne bombardirajo z idejami, da se morajo znati prodajati, ali pa, naj si revni poiščejo življenjskega trenerja, da se rešijo revščine. Vsakdanje preprostosti sodobnega časa tako postajajo objekt sociologije, ki je na voljo vsaj nekoliko razgledanemu laiku. A k temu dodaja tudi nevidno, denimo fenomen »tihe odpovedi«, ki v kapitalizmu podira Webrovo protestantsko delovno etiko, saj zdaj številni delajo v službi le toliko, da jih ne odpustijo.

Konkretne vinjete so hkrati iskrive in prinašajo spoznavni učinek, a sociologinja prav nenavadno šablonsko ravna s pojmom avtoritarizma. Hitro ga prilepi na Putina, Trumpa, Orbana in Bolsonara, pri čemer posvoji jezik njihovih nasprotnikov, in jih uvrsti onkraj nosilcev demokracije. Pripiše jim, da prevzemajo nadzor nad mediji, v katerih izrivajo in smešijo opozicijo. Nedvomno, toda to počnejo tudi napredne, libertinske ter svobodnjaške stranke in v modificiranih oblikah še toliko bolj medijski oligarhi.

Posebej pronicljiva je uporaba konceptov politična apatija in zasebna pretkanost, povzeta po Juriju Levadi, ki je z njima opisoval duh sovjetskega in putinovskega režima, pomenljivo pa bi jo bilo aplicirati tudi na slovenskih tleh.