Film / Mala morska deklica

proti

Tiho dekle.

Ko je George W. Bush rekel, da lahko človek in riba sobivata, se je zdelo, da le citira Disneyjevo Malo morsko deklico, ki mu je leta 1989 – že vnaprej – evforično prikimala: ja, človek in riba – princ Eric in morska deklica Ariel, najmlajša izmed petih hčera podmorskega kralja Tritona, disneyificirana Romeo in Julija – lahko sobivata! Under the Sea! Nekatere zgodbe dobro delujejo le zato, ker so animirane – Mala morska deklica je takšna. Deluje, ker je animirana. Zgolj zato. Prav zato. Ko jo je Disney lansiral, je pomenila pravo revolucijo, zdaj, v igrani preobleki, pa ne izgleda niti približno tako dobro, kaj šele revolucionarno. Au contraire: deluje kot popolni antiklimaks.

Tako kot druge igrane verzije Disneyjevih animiranih klasik (Lepotica in zver, Levji kralj, Aladdin ipd.) deluje medlo, razdišano, prisiljeno in plastično, predvsem pa dolgočasno, kar preseneča – Mala morska deklica je vendarle zgodba o morski deklici (Halle Bailey), mali, nagajivi, neubogljivi perverznici, ki jo vzburja in obseda človeško bitje (Jonah Hauer-King). Celo glas faustovsko zamenja za človeške noge, da bi bila sprejemljivejša in atraktivnejša, a to je fantazijski demi-monde, v katerem so vsi mokri na suh način. To, da rimejk, ki izgleda kot vizualno dopolnilo kake disneylandske atrakcije in v katerem celo Menken-Ashmanovi songi zvenijo le še kot »hiti« s hotelske terase, traja 45 minut dlje od originala ( ja, dodali so tudi tri nove songe), pa govori le o tem, da je Disney – četudi woke in multikulti in »feminističen« (ni ljubezni, zaradi katere bi se bilo vredno odpovedati svojemu glasu) – res izgubil občutek. (kino)