Film / Črni mož

zadržan +

Nočna izmena.

Vsak film, posnet po romanu ali noveli Stephena Kinga, bi bil lahko naslovljen Črni mož. In ta črni mož – nočni bavbav, vir groze in terorja – se vedno hrani s travmami, tesnobo, bolečino in žalovanjem. To ga vzburja, nosi, podžiga, opolnomočuje. King je bodisi iznašel formulo, od katere se ne more ločiti, ali pa je bil najbolj prestrašen otrok v zgodovini človeštva. V Črnem možu, ki je padel iz Kingove briljantne, kultne zbirke novel Night Shift, travmo, tesnobo, bolečino in žalovanje sproži smrt matere/žene, ki njenega moža (Chris Messina), sicer psihoterapevta, tako emocionalno ustavi, da svoji hčerki, najstniško Sadie (Sophie Thatcher) in desetletno Sawyer (Vivien Lyra Blair), ki ju začne zlagoma, a vztrajno in čedalje bolj teroristično mučiti, gnjaviti, gristi in glodati srhljivi, sadistični, peklenski črni mož, pošlje k drugemu psihoterapevtu (no, psihoterapevtki).

A ta fantomski boogeyman v mučenju in travmatiziranju otrok – v svojem teatru krutosti, v svojem Grand Guignolu – tako blazno in tako sarkastično uživa, kot da je travma le poganjek užitka, le dantejevska komedija odraščanja. Bavbav, specialni efekt starševske odsotnosti in malomarnosti, je kot travma – ali pa kot pismo, za katerega je Jacques Lacan rekel, da vedno pride na pravi naslov. Zato so tu vsi kingovski tropi: stara predmestna hiša, koti, v katere nikoli ne posije svetloba (kaj šele sonce), še temnejša klet, škripajoča vrata, minsko polje šokov in sunkov, grozljive omare in postelje, sence na steni, otroci, ki se bojijo teme in noči. Črni mož, Tiho mesto z Nasmehom, vsake toliko časa zakriči namesto nas – pač po analogiji z nasnetim smehom, ki se v televizijskih sitkomih smeji namesto nas. (kino)