Knjiga / Tanja Špes: Nedaleč stran

+ + +

Prihodnost, ki je že tu

Sedemnajst kratkih zgodb v prvencu domače avtorice Tanje Špes (1992) Nedaleč stran je zaokroženih okoli iste teme; gre za nadaljevanje današnjosti z istimi sredstvi, včasih za radikalizacijo, drugič za razširitev tendenc sedanjosti. Predvsem v smeri vse večje družbene delitve vlog, poklicne specializacije, nadzora in splošne ne-čustvenosti, tudi atomizacije družbe, ki je posledica načrtnega raz-skupinjenja, kar vse vodi v manj upora in manj dela za represivce.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Jevgenij Zamjatin napisal roman Mi, v njem pa je kot enega od simptomov prihajajoče radikalizirane prihodnosti ugledal postopno vse večjo racionalizacijo družbe na račun čustvenosti, pristnosti; ljudje nosijo šifre namesto imen, vse je do konca razosebljeno. Včasih smo temu rekli antiutopija, ker bi bilo tako strašljivo živeti v svetu, v katerem je človečnost ostala zgolj v ostankih in sledovih, zamenjali so jo algoritmi in nevidni, vendar vsevidni sistem vladanja. Tudi pri Tanji Špes je ta tendenca sveta razvidna, očitno je pandemija kot družbeni eksperiment na več ravneh okrepila občutek samote, izločenosti, tudi posameznikove nepomembnosti. Posebej pa je postal zamenljiv s tehnologijo; že Andrej Tomažin je v zbirki Anonimna tehnologija predpostavljal svet prihodnosti, za katerega moraš imeti več jajc in manj srca kot za našega. Tam že nastopajo mehanični androidi in razpad vseh večjih družbenih sistemov.

Nabor tem, ki se jih Tanja Špes loteva v zbirki, obsega pravzaprav celoten spekter znanstvene proze, obenem seznam zoprnij, ki nas (morda) čakajo. Odpove recimo kreditna kartica, ker zahtevajo ideološko rekonstrukcijo lastnice, in potem ta životari v stanovanju, izolirana od drugih. Tisti, ki skrbijo za čustva drugih, se med sabo zapletajo, pri čemer imajo nekateri vpogled v celoten osebnostni ustroj vseh, vse z namenom spreminjanja in vplivanja. Ali pa ima družba čudne kanibalske obrede, sprožene tudi s splošnim pomanjkanjem, vendar bližnji spregledajo poslovilno pismo, iz katerega zvemo o strupu, tako da ta zdaj veselo prepaja pogrebce, ki so se lotili kadavra.

Ker je dogajanje postavljeno v družbo, ki je (še bolj) tehnološka, moramo včasih posamezne dogodke, njihovo logiko, rekonstruirati. Glede tega je avtorica dovolj natančna, tudi dovolj inovativna, čeprav je vse že tu, od samega začetka futurizma: mehanični ljudje z zamenljivimi deli, obljuba nesmrtnosti s tehnološkim ohranjanjem spomina umrlega in na umrlega, tudi pozunanjeni nehotni spomin, ki pokvari alibi in razkrije storilca. Prav tako izločanje vseh, ki mislijo drugače, vendar ne s penologijo, temveč z odvzemom »privilegijev«, recimo tistega, da ti pri blagajni potegne kartica. Vmes so tudi dušebrižniki vseh vrst, ki imajo dostop do podatkovnih zbirk, in potem komu nabijajo družabne stike, da se ne bi čisto osamil. Tudi poklici so v tej družbi skoraj življenjske vloge, tako rekoč poslanstvo, zasebno življenje oziroma prosti čas je nekako v ozadju, manj pomemben in manj omenjan. Drzen poskus premisleka prihodnosti, spisan v suhem jeziku tehnike in odmrlih čustev.