Film / Nostalgija

za +

Vrnitev.

Nostalgija je lep, brutalen film. Felice (Pierfrancesco Favino), 55-letni lastnik gradbenega podjetja, se po štiridesetih letih iz Egipta vrne v rodni Neapelj, da bi še zadnjič videl svojo – revno, pozabljeno, napol slepo – mamo (Aurora Quattrocchi), toda ko začne napol elegično, napol flâneursko postopati po četrti Rione Sanità, v kateri je odraščal (in srečuje ljudi, ki ga ne prepoznajo, ki so ga pozabili, ki so se mentalno premaknili drugam in ki jih je pustil zadaj), ga premaga nostalgija po dobrih starih časih, ki so, kot slišimo v Premingerjevi noir klasiki Padli angel (1945), tako dobri prav zato, ker so stari. V resnici pa so dobri stari časi prežeti z neprebavljenimi travmami, destruktivnimi skrivnostmi, dvoumnimi spomini, duhovi nelagodja, mučnostjo tuje domačnosti, umazanijo odraščanja. Ko duhovnik (Francesco Di Leva), socialni bojevnik, izve, da je Felice – zdaj musliman – mladostni prijatelj grizlijevskega kriminalca Oresteja Spasiana (Tommaso Ragno), alias Zlobneža, lokalnega kamorista št. 1, s katerim ga ne veže le prijateljstvo, temveč tudi kri, mu reče, naj odide in se ne vrača, toda nostalgija v nasprotju z maščevanjem, ki tekne hladno, tekne topla.

Poučnejšega filma o varljivosti in pogubnosti nostalgije zlepa ne boste videli, bi ga pa bilo idealno gledati na triple-billu z Županom četrti Rione Sanità in Nadležno ljubeznijo, ki ju je prav tako posnel Mario Martone. (Kinodvor + VOD)