Knjiga / Herwig Wolfram: Rimsko cesarstvo in njegovi Germani 

+ + + + +

Rimsko cesarstvo, ki je trajalo pol tisočletja, je propadlo z vdori barbarov leta 476.

Ob tej šabloni, ki jo pri urah zgodovine vtiskajo šolarjem, se samo po sebi postavlja vprašanje: kako je bilo to sploh mogoče? Nemški zgodovinar Wolfram nanj odgovarja posredno, ko se sprašuje, kdo so sploh bili ti barbari in v kakšnem odnosu so bili z Rimljani. Bili so v mnoštvu: Vzhodni in Zahodni Goti, Alemani, Franki, Germani, Sasi, Skiti, Huni, Burgundi, Langobardi, Vandali etc. In stoletja so se bíli z vojskami cesarstva, a noben spopad ni prinesel velikega preobrata. Nasprotno, tekla je zgodovina mirovnih pogodb, ki so jih kršili eni in drugi; še več je bilo vsakovrstnih pogajanj – kvadski poslanci so bili leta 375 tako nesramni, da je cesarja od razburjenja zadela kap. Barbarska ljudstva so ob uspehih ustanavljala lastna kraljestva, a obenem so se med seboj bojevali celo posamezni klani in potem iskali zaščito v cesarstvu, ki jim je dodelilo ozemlje. Goti so kdaj dobili avtonomijo, postali del imperija, bili prosti davkov, vendar so služili v rimski vojski. Zmagoviti Huni so prodrli do Galije, toda tam so se pod rimskim vodstvom zoper njih združila vsa barbarska ljudstva in jih porazila. Cesar Valentijan je denimo dosegel silno zmago nad Alemani, a poprej sklenil pakt s Franki.

V usodnih bitkah so se pripadniki istega ljudstva često borili na obeh straneh. Huni so po obdobju osvajanja preprosto izpuhteli: del jih je postal rimska vojska, drugi so se pretopili v Gote ali Bolgare. Rimljani so vešče dajali koncesije nasprotnikom; odstopljeno ozemlje je povzročilo uničenje nasprotnikov, ki so se med seboj udarili za plen. Čeprav je Cezar opisoval Germane kot surova bitja, ki niso del civilizacije, in je bilo zatorej osvajanje Germanije nesmiselno, ker zajeti ujetniki ne bodo uporabni za sužnje, se s stoletji dogodi porimljanjenje barbarov. Tako uspešno, da tudi ko zahodno cesarstvo propade, preživijo njegovi zakoni.