Film / Megalodon 2: Predator iz globin

proti

Otok zabave.

Odveč je govoriti, da so vsi človeški liki v tem filmu – od ekstremnega ahabskega potapljača Jonasa Taylorja (Jason Statham), po novem tudi okoljskega aktivista, njegove hčerke (Shuya Sophia Cai), male znanstvenice, in njenega zen-komičnega strica (Jing Wu) do negativcev, plenilcev podmorskih naravnih bogastev (film ima obvezen okoljevarstveni spin) – totalne karikature, a tu so totalne karikature tudi megi, alias megalodoni, alias predatorji iz globin (remiksi morskega psa iz Žrela in T-Rexa iz Jurskega parka, strah in trepet azijskih voda), ki izgledajo tako pretirano, absurdno masivno in za lase privlečeno kot kitajski BDP. Ne delujejo grozljivo, temveč komično – na dolgočasen način. Res so orjaški in goljatski, požrejo pol sveta, s kitajskim disneylandskim Otokom zabave vred (Wheatleyjev money shot!), toda proti Jasonu Stathamu – Davidu na skuterju – nimajo nobenih možnosti.

In Statham, ki v tisti žepni podmornici – verjetno sestri Titana – med spustom v jarek izgleda več kot morbidno (in ki megalodona »štopa« kot Messi), se proti tem predzgodovinskim pošastim bori tako histerično in tako manično kot revolucionar, ki hoče svoje ljudstvo odrešiti in odpeljati v prihodnost, toda vsi ti ljudje – živalska hrana! – so tako kretenski, tako zabiti in tako naivni, da se vprašate: si res zaslužijo odrešitve? Jih je res treba rešiti? (kino)