Knjiga / Anne Mette Hancock: Brazgotine

+ + + +

Stare in sveže zamere

Novinarka Heloise, ki so ji v prejšnji kriminalki danske avtorice Anne Mette Hancock (1979), Smrdljivki, poimenovani po eksotični roži, pošiljali pisma iz tujine in navedke iz korespondence med Abelardom in Heloizo, osebnostma iz 12. stoletja, kar je kazalo na premeten zločinski um, se zdaj znajde pred novo nalogo. Namesto v posttravmatske motnje tistih, ki pridejo z danskih vojaških misij po svetu, pri čemer naj bi jim pomagala njena najboljša prijateljica, ki dela kot psihologinja v vojski, naj bi se poglobila v izginotje desetletnika, s katerim se mediji veliko ukvarjajo.

Po skrivnostnem odhodu s šolskega dvorišča ga išče vsa københavnska policija, tudi Heloisin prijatelj iz prejšnje epizode Erik, bivši vojak, zdaj veliki um policije, s sodelavci. Tako kar hitro najdejo fantovo bundo s sledovi krvi, potem še umorjenega vojaka s posttravmatsko motnjo, ki je po bundi krvavel. Seveda so sumljivi tudi drugi, recimo lokalni prodajalec na sadnem oddelku, ki otrokom rad podari kakšno jabolko in s svojim zanikanjem zanimanja za otroke deluje malce retardirano. Ob tem Heloise premišlja o razmnoževanju, družini in seveda travmira zaradi spoznanja o pravi očetovi naravi, ki jo je spoznala v prejšnji knjigi. Brazgotine imajo v tej kriminalki vsi, prav vsi.

Danska pisateljica kriminalk je tudi tokrat uporabila čarobno formulo; bralci imamo zaradi kukanja v preiskavo vpogled v vse dostopne forenzične izsledke, in teh ni malo: krvne skupine, kalibri, prstni odtisi na ventilih radiatorjev, podganji strup na rokavu, imamo uvid v fantove dnevnike in njegov profil na Instagramu, na katerem se ukvarja pretežno z vsem, kar lahko razbere kot obraz, recimo na vratih skednja. Na drugi strani je novinarka Heloise, katere najboljša prijateljica je vojaška psihologinja in strokovnjakinja za PTSM, ki ima uvid v travme danskih mirovnikov in dostop do osebnostnih posebnosti in psiholoških profilov. Tudi Heloise se spomni vrat skednja, ampak njena duševnost je zaradi različnih stvari tako ali tako razrvana in ji spomini niso vedno čisto dostopni. Preiskava tako kaže na vse strani, vendar bralec lahko povezuje stvari, ki jih vesta oba, čeprav o svojih izsledkih kljub prijateljstvu večinoma profesionalno molčita, zaradi dostojanstva poklica.

Toda kriminalka tega tipa je kot komedija; najprej široko razgrne svoje polje in potem poskuša zadnji del preteči s kar največ preobrati in na hitro ovrženimi osumljenci, in Brazgotine, zgodba o ponižanju, neobvladljivi jezi vseh, tudi Heloisinega zaročenca, ki jo zasnubi, uspešno pridobiva tempo in nas preseneti s končnimi preobrati, kjer pravzaprav vsaki dokončni rešitvi sledi še en obrat vijaka. Tokratni finale, ki se je dolgo napovedoval, je bistveno bolj prepričljiv kot tisti iz Smrdljivke, avtoričinega prvenca.