Film / Dogman

za

Je ne regrette rien.

Luc Besson se je vrnil. Nekaj let ga ni bilo. Imel je težave – različne ženske so ga obtoževale spolnega nadlegovanja, celo posilstev, toda sodišča so ga spoznala za nedolžnega. In Dogman – film o trpečem, po krivici mučenem moškem – je avtobiografski. Douglasa Munrowa (Caleb Landry Jones), fanta iz New Jerseyja, najprej muči in trpinči abuzivni, dementni, pošastni oče – zapre ga v kletko h gladiatorskim psom (namenjenim za ilegalne borbe), potem pa ga s puško tako pohabi, da postane invalid.

Da bi svoje outsiderstvo opolnomočil, se prelevi v kabaretsko jokersko-šekspirjansko drag queen (zdaj Édith Piaf, zdaj Marlene Dietrich, zdaj Marilyn Monroe). Ko se opolnomoči, se v njem prebudi nekaj supermanskega, superjunaškega – ljudje ga zavržejo, psi pa ga sprejmejo. Varujejo ga. In razumejo. Douglas, alias »Dogman«, borec za socialno pravičnost, remiks Lenina in Robina Hooda, jih prelevi v roko pravice – z njihovo pomočjo jemlje bogatim in daje revnim. Prerazporejanje družbenega bogastva dobi svojega Nikito, da ne rečem Leona. Še več – prerazporejanje družbenega bogastva postane spektakel. Jasno, »Dogman« jih prelevi tudi v grizlijevske maščevalce, ki ljudem – in gangsterjem – zaupajo toliko kot John Wick. (kino)