Film / Dragi David

proti

Zaprta vrata.

Adam Ellis (Augustus Prew), ilustrator portala BuzzFeed, dobi nenadoma imaginarnega prijatelja – terorističnega duha dečka, malega Davida, ki ni bil zadovoljen z njegovo ilustracijo, tako da ga je kritiziral (okej, troliral), Adam pa ga je potem – v slogu online maščevalca – poslal k vragu. Umri v ognju! David se vrne – v slogu offline maščevalca. Adamu ne obsede le sanj in stanovanja, ampak tudi vse račune. Če kje, potem prav na internetu velja Sartrov dictum: Pekel so drugi! In Dragi David izgleda kot ekranizacija tega dictuma iz drame Zaprta vrata, v kateri se popolni neznanci – polni mučnih, zločinskih skrivnosti – brezmejno in brezobzirno mučijo in trolirajo, obenem pa ne vedo, kako bi pobegnili drug drugemu: delujejo kot internet, ki zna človeka brutalno ponižati in mu povedati, da je zanič in ničvreden.

Adam, ki se zaveda prekarnosti spletnega žurnalizma in ki živi v večnem strahu, da ga bodo odpustili, je poster boy negotovosti in nesamozavesti, tako da mu David pove le to, kar že ve: da ni dovolj dober. In da ne bo nikoli dovolj dober. In da drugim ne bo nikoli pobegnil. In da bitke s troli ne bo nikoli zmagal. In da ne bo nikoli dovolj popularen – dovolj viralen. Internet ni za negotove in nesamozavestne – internet potencira negotovost in ubija samozavest. Na internetu – perverziji freudovskega vprašanja, oče, kaj ne vidiš, da gorim – vsi gorijo v lastnem ognju. Tale šoker – posnet po viralni seriji tvitov (via BuzzFeed Studios) – hoče ujeti morbidnost japonskih grozljivk, toda presenetljivo ujame le njihovo hrbtno stran: dolgčas. Ostati bi moral na Twitterju. No – na X-u. (kino)