Knjiga / Michel de Montaigne: Eseji I–III

+ + + + +

Montaigne (1533–1592) se je v slovenščini pojavil pred 60 leti v obliki drobne knjižice izbranih esejev. Veliki med prevajalci, Branko Madžarevič, nam ga je zdaj prinesel v celoti. Voluminozno – 1296 strani, 107 esejev, 5,5 kilograma.

Mož izpred pol tisočletja pa nam ne razkriva le duha svoje dobe, postreže nam s kulturno zgodovino od Perzijcev, antike, indijanskih kraljev, papežev in poganskih vladarjev. A ne v smislu leksikonskih gesel, marveč v esejih, katerih naslovi se nam zdijo, kot da so pobrani iz našega vsakdanjika: o starosti, o umetnosti razpravljanja, o moči domišljije, o vzgoji otrok, o smrti, o negotovosti naše presoje, o brezdelju …

Njegovo ime je sinonim za esej, za igrivost besednih figur, ki pa so nabite s smislom. Jasno, da so ga zato vzeli za svojega tudi filozofi. A ostaja neulovljiv. V eseju o slavi predvidevamo konture mogočih zgledov, on pa postreže s Katulom, ki poskuša z vsemi silami ustaviti svoje vojake, bežeče pred sovražno vojsko. Ko mu ne uspe, se pridruži bežečim in odigra strahopetca, da bi bilo videti, kako sledijo komandantu, in ne, kako bežijo pred sovražnikom. Plemenito? – Montaigne zaključi: na račun svojega dobrega imena je pral tujo sramoto.

Ko drugod piše o vozovih, jih primerja z nosili, kočijami, ladjami, a kmalu zapelje v nečimrnost Marka Avrelija, ki je po rimskih ulicah peljal ljubico na vozu, v katerem so bili vpreženi levi.

Ko piše o oddaljenih časih, mu jih uspeva prenesti v svojo in celo našo sedanjost, v kateri se bralec počuti kot sin večtisočletne kulturne zgodovine. Tedaj in zdaj sta mu enako blizu.

A knjiga ni leposlovje, ki kratkočasi duha, esej o samoti še po pol tisočletja ostaja vademekum, kako preživeti celo v najbolj trpkih igrah usode.