Knjiga / Adriano Fabris: Etika uživanja hrane 

+ + + + +

Italijanski filozof prehranjevanja ne utemelji na užitkih okušanja, temveč na odnosih. In to v knjigi, ki ni razprava, marveč pamflet.

Vladajočim načelom torej spodmakne njihovo bit. Brillat-Savarin je z rekom Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si, postavil miselni temelj za kulturo slow-fooda, ki pa ga Fabris zavrže, tako kot vegetarijanstvo, veganstvo, gurmanstvo in hitro prehrano. Še bolj idejo dobre družbe na pojedini. Bo za zgled postavil meniško odrekanje z žvečenjem posušenih kruhovih skorij? Ne, približa se norveškemu filozofu Arneju Naessu in ekosofiji, ki za izhodišče vzame vse bivajoče na planetu.

Kaj potemtakem počnem, ko jem? Požiram druga bitja, ki za moj užitek plačujejo s svojo smrtjo. Enako krava kot glava solate. Tu kajpak ni rešitve – ali umrem od lakote ali umirajo drugi zaradi mojih kulinaričnih potreb. Zato reč preobrne – v kakšne odnose vstopam s svetom rastlin in živali? Pri tem ne postavi le vprašanj redukcije živalskih vrst na produkte, ki jih gojijo v baterijski reji, ali nasilja nad rastlinami s spreminjanjem njihovih bitij s cepljenjem ali z genskim spreminjanjem semen. Neizbežno stopi v samoomejevanje. Zakaj bi se denimo sladkal z mangom? Saj ga morajo pripeljati z druge poloble, kjer so poprej opustili gojenje poljščin za domačine, da bi za zahodnjake nasadili plantaže manga. Odgovor bo v prehranjevanju z lokalno pridelanim sadjem. A to ima bridko ceno odpovedi želji. Zato se filozofsko vpraša, kaj je želja. Ta je v svoji naravi nepotešljiva, sploh, ko jo poganja oglaševanje, ki v nas vzbudi želje, ki jih ne moremo nikoli zadovoljiti. Vsakič, ko jih konzumiramo, nam ponudijo nove z novimi izdelki. Ergo, odpoved želji na račun potrebe. Ki v prvi vrsti pomeni udarec za logiko tržne ekonomije, saj nas vodi v smer – manj jesti. Plačilo je misel na dober odnos z drugimi živimi bitji.