Film / Bela golobica

proti

Inspirativni holokavst.

Ljubezen, ki je vredna sodobnega filma, očitno potrebuje »inspirativno« zgodovinsko kuliso, ki je je vredna – holokavst! Bela golobica, posneta po grafičnem romanu R. J. Palacio, avtorice Čuda (specialistke za forsirane naslove in osladno sladkobni young-adult kič), se dogaja v alzaškem mestecu, iz katerega nacisti leta 1942 deportirajo vse Jude – razen petnajstletne Sare (Ariella Glaser), ki jo reši in skrije sošolec Julien (Orlando Schwerdt). Ker ga je ohromila otroška paraliza, pomeni, da sta moralno izenačena – ona je žrtev nacizma, on pa žrtev »oskarjevske« redke bolezni.

Ivo (Boris Dvornik) v Štigličevem Devetem krogu ni potreboval nobene »inspirativne« bolezni, da bi bil prijazen in da bi Ruth (Dušica Žegarac), mlado Judinjo, rešil, skril in ljubil. Druga svetovna vojna je bila dovolj huda bolezen. Bela golobica naj bi mladino – sicer ciljno publiko Iger lakote – seznanila z grozotami fašizma in totalitarizma, toda ob tem lahko le ugotovimo, da so jih s tem – z grozotami fašizma in totalitarizma – precej bolje in učinkoviteje seznanile Igre lakote. Če hočejo videti pravo Belo golobico, potem naj si v Mini teatru ogledajo Möderndorferjeva verzijo Dnevnika Ane Frank, v kateri v vlogah sester Ane in Margot Frank briljirata sestri Gaja Filač in Saša Pavlin Stošić. (kino)