Knjiga / Igor Bašin, Marko Doles, Tomaž Zaniuk: Brez nagobčnika: Radio Študent že od 1969 

+ + + +

Foto album sodelavcev Radia Študent (RŠ) postavljen v tri spremne tekste o preteklostih radia.

Ta je zgodovinsko gledano laboratorij medijskega ustvarjanja: če pogledamo imena, kdo vse je tam začenjal svoj curriculum vitae, je spisek fascinanten. V sami knjigi pogrešamo nekaj sistematičnosti, od časovne preglednice uredništev pa do imenskega kazala. A to lahko vzamemo tudi kot slog pisanja, ki pač sledi neformalnim okvirjem delovanja RŠ.

Vsebinsko so fokus kajpak sedemdeseta in osemdeseta, mitsko obdobje, toda v prikazu polstoletnega dela so zadnja tri desetletja prav pičlo prikazana, sploh poslednje. Kot da imamo opraviti z oddaljenim mitom, ki utemeljuje celo radijsko aktualnost.

Ker je knjiga pisana skozi background akterjev radia, bo radovednemu sleherniku, ki ne deli te tradicije, branje usodno odmaknjeno. Pa vendar, teksti prinašajo nebroj anekdot, cenzurnih posegov partijskih oblastnikov, spominskih zapisov, ki poleg duha časa, ujetega v fotke, razčlenjujejo zgodovino drobnih korakov v smeri svobode govora. RŠ je bil nedvomno medijska avantgarda, toda naslov knjige ni natančen povzetek njegove vloge. Stalno je namreč dobival nagobčnik. Ko je Tito v sedemdesetih obiskal Litostroj, sta voditelja oddaje Sušnik in Pirc izrekla misel, da bo treba misliti na upokojitev, in njuni uredniki so ju jadrno vrgli iz RŠ. Podobno so doživeli Albreht, I. Vidmar, Saksida-Sax etc. Poteze, ki so z žrtvovanjem oz. s krajšimi suspenzi potešile jezo komunistične vrhuške, in tako omogočile nadaljnji obstoj medija, ki je vijugal prek črt dovoljenega, je bil modus delovanja. Toda tudi kot tak je RŠ ostajal glasnik drugačnosti in upora proti času, ki so mu vladali enakomisleči. Če je popustil v eni oddaji, je naslednjič zaostril v drugi.