Film / Argylle

zadržan

Resnica ima strukturo fikcije.

Argylle, posnet po romanu »Elly Conway« (ne, ni Taylor Swift), izgleda kot karikatura Lacanovega dictuma, da ima resnica strukturo fikcije. Elly Conway (Bryce Dallas Howard), avtorica bestsellerjev o sladkobnem kvazibondovskem tajnem agentu Argyllu (Henry Cavill), nenadoma v grozi ugotovi, da je vlak, s katerim se pelje k materi, poln plačancev, ki jo hočejo likvidirati (vsaj v prvem razredu), ker je njihov delodajalec (Bryan Cranston), direktor tajne organizacije Division, prepričan, da njeni romani kopirajo in celo napovedujejo resnične tajne operacije in da bi lahko nedokončano poglavje njenega novega romana razkrilo in detoniralo veliko skrivnost, toda v zadnjem trenutku je ne reši Argylle, temveč Aidan (Sam Rockwell), resnični tajni agent. Njenih fikcij se drži nekaj resničnega – resnice se drži nekaj fiktivnega.

Elly je ženska, ki preveč ve. Argyllu so všeč filmi, navsezadnje, številne citira (od Lova za zelenim diamantom in Jasona Bourna do Poljuba za lahko noč), najbolj pa je sam sebi všeč, a ne le zato, ker nas skuša na vsak način impresionirati z novimi in novimi preobrati, katerih generičnost pojasnjuje tako otročje entuziastično, da nas začnejo kmalu dolgočasiti, ampak tudi zato, ker vse citate, vse absurdne situacije, vse žanrske piruete, vse groteskne gege, vse komedije nasilja, vse zdrsane ekscese, ves metafilmski kič in ves high-concept kaos tako orgiastično upočasnjuje in stilizira, kot da jih je sam izumil, pa jih hoče zdaj ovekovečiti, ustoličiti, nagačiti in arhivirati. To, kar je tu dobro, je bilo drugje bolje – to, kar je slabo, je pa res slabo. (kino)