Film / Neskončni spomin

zelo za

»Ne, nočem umreti.«

Max Ophüls je posnel številne klasike, tudi Užitek, Vrtiljak ljubezni in Ljubimkanje, v katerih je ljubezen le vrtiljak smrti, le izraz vrtoglave obsedenosti s časom – čas tu ni rešitev, temveč past. Ljudje tu, kot je nekoč zapisal Matjaž Klopčič, Ophülsov fen (njegovo Cvetje v jeseni je reimaginacija Užitka, Vrtiljaka ljubezni in Ljubimkanja), sredi največje sreče in sredi popolnega blagostanja nenadoma pomislijo na smrt.

V čilskem dokuju Neskončni spomin pa je ravno nasprotno: protagonista, televizijski novinar Augusto Góngora, in njegova žena Paulina Urrutia, nekdanja igralka in ministrica za kulturo, sredi umiranja – pešanja, razpadanja – pomislita na srečo. Augusto, ki je življenje posvetil ohranjanju spomina na grozote Pinochetovega režima (Augusto je avtor knjige Chile: Prepovedani spomin), namreč nepovratno izgublja spomin – ubija ga Alzheimer. Paulina nenehno uri njegov »neskončni« spomin, ki peša in uhaja (Kam sva šla na prvi zmenek? Kdo si ti? Kaj počneva tu? Kaj je z mano? Zakaj jočem?), vse, kar počneta, vsak dialog, vsak nasmeh, vsako jutranje zbujanje, vsako vodenje po domu, vsak ples, vsako božanje, vsaka tolažba, vsak lapsus, vsaka ironija, vsako glasno branje knjige, vsako poslavljanje od knjig, vsako posvetilo, vsaka vaja za nastop, vsak boj s prepoznavanjem, vsako prebijanje skozi labirinte preteklosti, vsako klicanje spomina, je znak velike povezanosti, nežnosti, vdanosti, zaljubljenosti in sreče, toda obenem je obema povsem jasno, da jima ne bo uspelo. A po drugi strani – komu pa uspe? (Kinodvor)