Knjiga / Charles Darwin: O izražanju čustev pri ljudeh in živalih

+ + + +

Charles Darwin (1809–1882) je, vse odkar je objavil knjigi O nastanku vrst in Poreklo človeka, veliko ime naravoslovja, za katero je slišal celo ta, ki o znanosti nič ne ve.

Njegovo delo o izražanju čustev poldrugo stoletje kasneje seveda ni več vsebinski novum, zato ga velja umestiti v zgodovino vednosti. Ob izidu je šlo za prelomna dognanja. V viktorijanski dobi, ki jo je oblikovalo 63 let vladavine kraljice Viktorije, je dominirala olika, ki je določala obnašanje, v katerem je spodoben človek obvladoval in zadrževal čustva. Iz literature so bile denimo izgnane psovke in kletvice za izražanje strasti, kot sta jeza in bes. V tem ozračju je nastopil Darwin in sistematično afirmiral široko paleto izražanja čustev, jih opisal kot naravno stanje človeka, tudi kultiviranega. Še več, kot čuteča bitja je prepoznal številne vrste domačih in divjih živali, poleg predvidenih stanj, kot sta recimo jeza in strah, je opisal celo osuplost.

Kot naravoslovec pri ljudeh ni proučeval njihovih besednih izrazov in gestikulacije, s katerimi sporočajo počutje družbi okoli sebe, temveč je iskal strogo telesne odzive. Vzemimo porog, ki se kaže z rahlim razkrivanjem podočnika na eni strani obraza, ta gib pa preide v izraz, podoben nasmehu, ki izraža porogljivost, kar pomeni, da je druga oseba tako nepomembna, da izvabi le nasmeh, v splošnem ponarejen. Spet drugače vdanost v usodo, potrpežljivost ali začudenje.

Takratni Angleži so se imeli za superioren narod, Darwin pa je najrazličnejše telesne odzive na čustvena stanja enako skrbno beležil tudi pri indijanskih in afriških ljudstvih.

Vsebine, ki jih danes podrobno razlagajo knjige o govorici telesa, tokrat na voljo v pionirskem delu.