Plošča / MGMT: Loss of Life

+ + +

Težko bi našli bend, ki bi bolje utelešal hipstersko ero iz obdobja 2008–2013 in ki bi v nadrealističnih verzih in s pompoznim, bleščičastim imidžem bolje reflektiral samovšečno pretencioznost in cinični hedonizem takratne mainstreamovske indie scene (hita Time to Pretend in Kids se nedvomno potegujeta za naslov himne milenijske generacije). Z albumoma Oracular Spectacular (2007) in Congratulations (2010), nespornima mejnikoma v popu tistega obdobja, je posredno tudi napovedal kasnejše slogovne usmeritve v širši pop sceni, obrat k nostalgiji in halucinogenim šestdesetim letom, ki je kasneje prinesel imena à la Tame Impala. Preboj od nihčejev do superzvezdnikov je bil bliskovit in fatalen za kasnejšo kariero članov zasedbe. Hajp je takrat oplazil celo našo deželo, ko je dvojec brezplačno nastopil v Mariboru (mobilni operaterji so v predinfluencerski dobi za promocijo svoje ponudbe uporabljali živo muziko!).

Ustvarjalni tandem Andrewa VanWyngardna in Bena Goldwasserja je postal, v dobrem in slabem, sinonim za hipijevskega hipsterja. Ne glede na trud in razne poskuse reinvencije v kasnejših letih – bend je izdal še dva albuma, MGMT (2013) in Little Dark Age (2018) – ameriškim indie fejmičem nikdar ni zares uspelo ubežati teži renomeja, ki se je izkristaliziral v njihovih formativnih letih. Predzadnja plošča, ki je pomenila nekakšno vrnitev k formi in bolj izdelanim melodijam ter premik proti bolj sintpopovskemu zvoku, je celo doživela širši odziv, čeprav ni postregla z ničimer zares frišnim. Nova plošča Loss of Life zadene ob podobno oviro. Četudi ji ne moremo očitati kakršnekoli formalne pomanjkljivosti, se s težavo izognemo občutku, da gre za še en razmeroma mlačen poskus slogovne lepljenke v tradiciji prvih izdaj, ki pa preprosto učinkuje preveč preračunljivo, pretirano baladno, brez pričakovane vitalnosti in ekstravagance – kot nekaj, kar je bilo že slišano v precej vznemirljivejši obliki.

Da postaneš predstavnik nekega specifičnega obdobja v popularni kulturi (spomnite se dvojca LMFAO), je hkrati blagoslov in prekletstvo. Za skupino MGMT se zdi, da bo za vekomaj ostala eno tistih imen, katerih zgodnja diskografija je zacementirala njihovo pot. Ob poslušanju nove plate (posebej komada Nothing Changes) je nemogoče ubežati asociacijam, ki jih je muzika tega benda v nas, mladih milenijcih, sprožila pred 15 leti. Toda namesto aktualnega materiala si je smotrneje zavrteti njegove evergreene, predvsem kot »trigger« za nostalgijo, ki nas lahko vrne v najstniška leta na prelomu prvega in drugega desetletja 21. stoletja, v čas svetovne recesije in naivnega tehnološkega optimizma.