Film / Španski bezeg

za

Igralci.

Altmanov Igralec je pred leti na obešenjaški način pokazal, kako Hollywood žre samega sebe – domišljavost, plitvost, zahrbtnost, pohlep, resentiment, darwinizem, igre moči, obsedenost z glamurjem, zločini, nametavanje idej za scenarije. Španski bezeg na obešenjaški način pokaže, kako samega sebe žre srbski Hollywood – laskanje, licemerje, napihovanje, zavist, prerivanje, intrige, korupcija, zarote, zapeljevanje, nabijanje, kurčenje, samoponiževanje, kobacanje v blatu, nametavanje idej za scenarije (posnemimo serijo o snemanju serij!).

Ker film diši po starogrški tragediji, ne preseneča, da se odvrti v eni aristotelovski noči in na eni aristotelovski lokaciji – na žurki po podelitvi srbskih televizijskih »oskarjev«, na kateri slavi telenovela Ko zadiši španski bezeg in na kateri se Igor (Ivan Bosiljčić), zvezdnik te telenovele, »srbski George Clooney«, v zahvalnem govoru zahvali sebi: »Hvala, Igor! Bravo, Igor! Čestitam, car!« Sama žurka pa je prosti trg, na katerem se grizejo, žrejo, trgajo in varajo Igor, ki je dobil glavno vlogo v moderni verziji Ane Karenine, Katarina (Sloboda Mićalović Ćetković), njegova žena, zvezdnica nagrajene telenovele, ki vloge v novi Ani Karenini ni dobila (»Vse vloge si dobil zaradi mene,« sikne svojemu možu), Maja (Jana Bjelica), Igorjeva skrivna ljubica, ki je vlogo – skrivaj – dobila, režiser telenovele Ko zadiši španski bezeg (Gordan Kičić), ki je poln samega sebe, njegov snifaški sin, scenarist te telenovele (Pavle Čemerikić), ki noče biti kot on, primitivni, krošnjarski producent (Mima Karadžić), ki hoče producirati film slavnega ruskega režiserja Kirilenka (Nebojša Dugalić), velikega bleferja, in njegov sinko (Petra Vasiljević), še otrok, ki ugotovi, da jih hoče »bratski« Kirilenko, avtor Ruske duše (in moderne verzije Ane Karenine), pretentati, in ki telenovelistični posel obvlada bolje kot odrasli. Kar ni težko: ta posel je otročji, saj vključuje veliko igranja, narcizma, laganja, špecanja, naivnosti, dvoličnosti, ogorčenja, krutosti, primitivizma, kiča in bruhanja – in neizmerno voljo do aplavza, voljo do slave, edine, ki v kapitalizmu – v katerem se krik »Vse stane« rima s krikom »Hočem spoštovanje« – odganja osamljenost, depresijo in tesnobo.

Življenja odraslih so čedalje bolj otročja, čedalje bolj telenovelistična – med emocijami spletnega trola, prepričanega v svoj prav, in solzami telenovelističnega junaka, prepričanega v svojo upravičenost do happy enda, ni več nobene razlike. »Nekatere noči niso za to, da se jih pozabi, temveč za to, da se jih doživi,« dahne producent. Ta metafilm – Bulvar somraka v dobi serij – je ta noč. (kino)