Film / Road House

za

Klub golih pesti.

Road House, rimejk kultnega »vesterna« (pri nas naslovljenega Vojna za Dve dvojki), ki ga je leta 1989 pilotiral Patrick Swayze, se dogaja pretežno v baru, v katerem se nenehno pretepajo, in to res neprestano in nenehoma, jasno, z golimi pestmi (»klub golih pesti«), toda Doug Liman – režiser filmov Kdo je Bourne?, Gospod in gospa Smith, Na robu jutrišnjega dne in Barry Seal: tihotapec – vse to posname tako, da vas ob vsakem udarcu zaboli, kot bi gledali človeka, ki z glavo tolče ob marmor.

Človek, ki zada največ udarcev, je Dalton (Jake Gyllenhaal), nekdanji prvak v mešanih borilnih veščinah, ki skuša – s svojo ultimativno kombinacijo nevarnega zena, stoičnega žmohta, besnih mišic in jeklenih pesti – »očistiti« floridski bar (The Road House), v katerem je nekoč pil Ernest Hemingway, zdaj pa se v njem repenčijo, slinijo, kurčijo in mlatijo plačanci lokalnega gangsterja (Billy Magnussen), kralja kapitalistične deregulacije, ki hoče bar finančno uničiti, kupiti ter ga predelati v letoviški kompleks. Ker mu Dalton – lakonični kavboj, budistični hipster, skoraj novi Clint Eastwood – pokvari igro in posle, vpokliče Knoxa, razšopirjeno sociopatsko zver, ki izgleda tako, kot da ne bo požrl le vseh ljudi, ampak tudi vso scenografijo. Knox, ki ga igra Conor McGregor, eden izmed največjih zvezdnikov mešanih borilnih veščin, je groteskno pretiran, tako kot Dalton, barski pretepi in ves full-contact performans, toda film to pretiranost objame in jo prelevi v spektakel. Hočem reči: film se zaveda, da je ta pretiranost le vic, a ta vic potem pove tako učinkovito in kinetično, da kar slišite eksplozije publike. S pretiranostjo, prepolno samoironije in metafilmske maničnosti, gre do konca – tudi pod vodo. Dalton pa pokaže, da lahko kapitalistične ekscese, kot je deregulacija, ustaviš le na en način – z golimi pestmi. (Amazon Prime)