Film / Samsara

za +

V kraljestvu filma.

Samsara gre tja, kamor filmi sicer ne grejo. Laoški deček (Amid Keomany), prijatelj mladega budista, bere Tibetansko knjigo mrtvih ženski (Simone Milavanh), ki umira in ki si želi, da bi se reinkarnirala v žival. Ko potem – na polovici filma – vendarle umre in ko njena duša odpotuje v bardo, »prehod« med smrtjo in ponovnim rojstvom, se pojavi napis, ki nas – ravno nasprotno od Noétovega filma Sam proti vsem, ki nam je dal trideset sekund, da zapustimo kino – pozove, naj sredi popolne teme in tišine zapremo oči ter zgolj skozi veke zaznavamo »svetlobo« (no, stroboskopski lightshow, psihedelične vibracije, odmev potovanja »onstran neskončnosti« iz Kubrickove Odiseje v vesolju), dokler spet ne zaslišimo tišine in se znajdemo v Zanzibarju, kjer zagledamo kozo, v katero se je reinkarnirala laoška ženska. Happy end! Ljudje tu, v Zanzibarju, tako kot prej, v Laosu, živijo v miru, daleč od ponorelega sveta, brez notranjega ali zunanjega trušča, v popolnem zenu, onstran stresa. Lahko bi ničejansko vpili: Mi smo izumili srečo!

Samsara, ki tajskemu režiserju Apichatpongu Weerasethakulu dolguje toliko, kot Apichatpong Weerasethakul dolguje dadaizmu, pokaže, kaj vse je lahko film. Ali bolje rečeno: pokaže nam, da je filma največ prav tam, kamor film običajno ne zaide, in da največje še neodkrite zaloge filma skriva prav imerzivna meja med vidnim in nevidnim, slišnim in neslišnim, živim in mrtvim. (Kinodvor + kino art mreža)

it-YSrv6ttA