Knjiga / Marjan Dolgan in Matija Ogrin: Bibliografija Franceta Balantiča 

+ + + + +

Pesnik France Balantič (1921–1943), ki je bil v prvih desetletjih komunizma strogo prepovedan in zamolčan in ki je še danes na robu slavljenih literatov, je dobil eno najobsežnejših bibliografij med književniki, na 704 straneh.

Pod svojim imenom je za življenja objavil 22 pesmi v desetih številkah različnih literarnih revij, postumno pa so mu leta 1944 izdali pesniško zbirko V ognju groze plapolam. Kako je ta količinsko drobni opus narasel na več kot 700 bibliografskih strani? Knjigo sestavljajo štiri osrednje enote: A – bibliografska, dokumentarna in spominska dela ter njemu posvečene prireditve, B – izdaje njegovih literarnih del, C – strokovna dela o njem in njegovi liriki in D – umetnostne upodobitve Balantiča in njegovih pesmi.

Vojaško gledano je bil zadnjih nekaj mesecev življenja domobranski vojak, katerega enota se je pred partizanskim napadom na Grahovo zatekla v hišo, ki so jo napadalci obkolili in zažgali skupaj z domobransko posadko. Toda literarno je bil lirik, ki je pisal ode svoji smrti: Umiram, Postopačeva smrt, Truplo v polju. To je dobesedno anticipiral: »Divje pleše v oknu nasmejanem, naj le pred mrakom žejnih ust trepeče in mi v obraz svetlobo vso razmeče, samo da čutim dih po vsem ožganem. Zdaj pridi smrt, odvrgel sem orožje. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!« Po svojem koncu je zaživel dve življenji kot čaščena ikona emigrantskih skupnosti in kot objekt sistematične anihilacije komunističnega režima. Ta se je desetletja boril z njegovim imenom in pesmimi: ko ga je profesor Slodnjak konec petdesetih let uvrstil v antologijo, so ga vrgli z univerze, ko mu je DZS leta 1966 natisnila pesniško zbirko, so jo namesto med bralce poslali v uničenje v papirnico Vevče, še ko so pred desetletjem, že v novem mileniju, po njem poimenovali knjižnico v Kamniku, so partizanski veterani prek lokalnih politikov poskušali spet izbrisati njegovo ime.

A se vsakič vrne. Feniks slovenske književnosti.