Film / Izganjanje

zadržan +

Vrnitev potlačenega.

Russell Crowe velja za tako napornega, težkega, zateženega, svojeglavega, vzkipljivega igralca, da je po oskarju ter vseh tistih hitih in zvezdniških vlogah pristal v B-filmih. Pred kratkim je igral vatikanskega izganjalca hudiča št. 1 (no, Papeževega eksorcista), zdaj v Izganjanju, ki ga je – resda že davnega leta 2019 – posnel Joshua John Miller, nekdanji igralec, sin igralca Jasona Millerja, očeta Damiena Karrasa iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (in dobitnika tonyja in pulitzerja ter skoraj dobitnika stranskega oskarja), pa igra Tonyja Millerja ( ja, Mi smo Millerjevi!), filmskega igralca filmskih igralcev: Miller namreč ni le nekdanji pijanec in nekdanji narkoman, temveč tudi nekdanji zvezdnik akcijskih filmov. Nekoč je bil tudi poročen, a je ženo zapustil, ko je ravno umirala za redko boleznijo, tako da ga še vedno muči občutek krivde. Ker pa še ne trpi dovolj, dobi vlogo v rimejku Izganjalca hudiča (okej, Projekta Georgetown). A to še ni vse: ko je bil majhen, je bil ministrant, plen pedofilskega duhovnika, v Projektu Georgetown pa igra prav katoliškega duhovnika. Ja, Miller – nabita, mučeniška kolekcija travm, obsesij, nevroz, tesnob in potlačitev – je oskarjevski material. In ja, režiser (Adam Goldberg), itak zelo friedkinovski manipulator Metode, iz njega potegne oskarjevski maelstrom. Že prej so ga mučili demoni – zdaj ga ti obsedejo in prelevijo v Lindo Blair, njegovo »odtujeno« hčerko (Ryan Simpkins), ki prav tako dela pri filmu (pravkar so jo vrgli iz katoliškega internata), pa v Ellen Burstyn, njegovo »mamo«. In ko gleda vase, je tako, kot bi gledal Izganjalca hudiča. Z blasfemijo, glosolalijo in pervertiranjem družinskih vrednot vred.

Film je že od nekdaj največji tekmec cerkve, ker obvladuje greh, stvarjenje, čudež, odrešitev, ponovno vstajenje, vero in vero v vero. Lažje razumete, zakaj je film o filmu vedno film o cerkvi. In Izganjanje ne pušča nobenega dvoma, da je snemanje filma pekel – ljudje na setu itak umirajo tako, kot da film producira Alec Baldwin. Miller, ki upa na comeback (ponovno vstajenje), bi si lahko ponavljal: to ni le film, to ni le film, to ni le film! A se izkaže, da je film prav to, kar je v filmu večje od njega samega, tem bolj, ker Miller en passant izve to, kar ve vsak Slovenec – da preteklost ni le nevarna, šokantna, toksična in okultna, ampak da se tudi stalno spreminja. Komaj čaka, da se maščuje – z vnemo metafilma, drastičnostjo klišeja in bombastičnostjo nostalgije. (kino)