Film / Moj zločin

za +

Ženske, ki sovražijo moške, ki sovražijo ženske.

Moj zločin je farsična kriminalka, v kateri nas François Ozon, ljubitelj farsičnih kriminalk (Osem žensk, Bazen), odpelje v trideseta leta prejšnjega stoletja, v čas velike gospodarske krize, v čas fašizma (Hitler je že vstal), v čas, ki je klical gibanje #MeToo. Ker z gibanjem ni še nič, vskočita sostanovalki Madeleine (Nadia Tereskiewicz) in Pauline (Rebecca Marder), ki komaj shajata s stroški pariškega joie de vivre. Pauline je odvetnica brez klientov, Madeleine pa igralka brez vlog. Grozi jima deložacija (najemnine že pet mesecev nista plačali), tem bolj, ker se bo Madeleinin zaročenec (Édouard Sulpice), ki čaka, da umre njegov premožni oče, poročil z drugo žensko, in ker se sama Madeleine s sestanka s slovitim, bogatim producentom Montferrandom vrne praznih rok. Toda sreča v nesreči: producenta – »starega prasca«, »vročeglavega in vzkipljivega« – najdejo mrtvega. Nekdo ga je ustrelil. Madeleine bo priča na sodišču – končno vloga! Končno slava! Toda: zakaj bi bila le priča? To bi bila le stranska vloga. Mar ne bi bilo bolje, če bi se delala, da ga je umorila? Mar ne bi bilo bolje, če bi priznala? Pauline bi dobila klientko, Madeleine pa vlogo. Boljšo od filmskih in gledaliških vlog. Madeleine itak pravi, da jo je – ko je odhajala – napadel: začel jo je grabiti, poljubljati. Harvey Weinstein! »Kričala sem, prerivala sva se. Potisnil me je na kavč. Ugriznila sem ga. Začel je tuliti, imel je divji pogled. Kot da ga je to zabavalo. Kot da sem ga vzburila.« Potem je zbežala. Brez vloge – a vendar vlogi v objem. Noče pristati na cesti. Pauline tudi ne.

Moški – policija, preiskovalni sodnik (Fabrice Luchini), tožilci – itak takoj prikimajo: v njihovih očeh je lahko morilka le ženska! Ženske sovražijo moške! Če bi dobile volilno pravico, bi – tako kot v Nemčiji – izvolile Hitlerja, pravi nekdo. V poroti so za vsak primer sami moški. In ko Madeleine nekdanji zaročenec na sojenju vpraša, zakaj je njemu prizanesla, mu odvrne: »Ne morem vseh ubiti.« Tožilec (Michel Fau) lahko le – v slogu filmskega režiserja ali filmskega kritika – vzklikne: »Kakšen talent! Kakšna igralka!« Nič ni hujšega od nedolžnih, ki trdijo, da so krivi. »Angel ali demon, izgubljeno jagnje ali hladna manipulatorka«, se sprašujejo časopisi, ki ne razumejo, da je toksičnega producenta doletelo črtanje. Toda Madeleine ni edina, ki prizna umor. »Vsakdo hoče trenutek slave.« Čakajte, da vstopi francoska Norma Desmond, ki hoče comeback. Igra jo Isabelle Huppert – con brio. In con ira. Moj zločin, posnet po bulvarski farsi iz leta 1934, je teatralični posmeh koruptivni, toksični, seksistični politiki moškega uma, patriarhalnemu nasilju, razrednemu posilstvu, kulturi slave in invazivni logiki resničnostnega šova, toda pri tem tako pretirava, da se zdi, kot da se po malem posmehuje tudi pretiranosti kulture črtanja, obenem pa ne skriva, da osvoboditve ni brez zločina. Brez zločina – in sestrske solidarnosti – v patriarhatu ne preživiš. (Kinodvor + art kino mreža + VOD)