Film / Gasoline Rainbow

za +

Onstran bencinske mavrice.

Protagonisti kultnih road moviejev, ki jih je pridelal novi Hollywood (Goli v sedlu, Peklenski asfalt), so bili vedno skrivnostni, o njih nismo kaj dosti vedeli, bili so introvertirani, o sebi niso hoteli govoriti – njihovim nevrozam in tesnobam smo morali verjeti na besedo. Na besedo smo morali verjeti celo njihovi molčečnosti. Tony (Tony Abuerto), Micah (Micah Bunch), Nichole (Nichole Dukes), Nathaly (Nathaly Garcia) in Makai (Makai Garza), prijatelji in sošolci iz Wileyja, oregonske vukojebine, protagonisti skoraj improligaškega filma Gasoline Rainbow, pa radi govorijo o sebi – generacija Z, otroci novih tehnologij, socialnih omrežij, pač vse »delijo«. Pravkar so končali srednjo šolo in krenili na trip, a ko se od one oregonske vukojebine prebijajo proti Pacifiku, ki ga še niso videli, empatično, navdušeno, z odkriteljsko vnemo objamejo vse, kar srečajo – konje, ljudi, črpalke, pustinjo, zapuščene kraje, sončne zahode, rodeo, svoje sence, vrstnike, bare, zabave, koncerte, mestne luči, skejterske raje, »jebeni Burnside«, taborni ogenj, »Konec sveta«, ritme algoritmov in štikle, nove in stare (Sweet Child o’ Mine, I Stole the Right to Live, Freakin’ Out on the Interstate, Changes ipd.).

To je njihov road movie. Njihovo imerzivno sedlo. Njihova odiseja. In lepo je videti heglovske najstnike, ki razumejo, da je cilj potovanje (gibanje, klatenje, potepanje), zato jim je tudi povsem vseeno, kako potujejo – s kombijem, vlakom, barko ali peš. »Potovanje je včasih muka,« ugotavljajo, a bistveno je, da se gibljejo in da potujejo. Dokler se gibljejo in potujejo, so kot Šeherezada – ne bodo umrli. Ali pa se ustalili (»Služba in sranje«). Nimajo občutka, da so prepozni, a pravico do življenja morajo ukrasti. Ne vedo, kako se bo to končalo in kaj bo z njimi, a kot dahne nekdo: »Just follow the road!« In to počnejo, kot da bi vedeli, da ne bodo nikoli več tako skupaj kot zdaj. Da ne bodo nikoli več tako povezani. Da ne bodo nikoli več tako družabni. Da ne bodo nikoli več tako goreli. In da ne bodo nikoli več imeli takšnih prijateljev. A obenem se prekleto dobro zavedajo, da te potovanje tako neizbežno in tako zelo spremeni, da ne moreš več domov. Če se bodo v tistem »istem mestu« spet zagledali, bodo težko skrili žalost. In tesnobo. In strah pred tem, da postajajo starejša generacija. (Mubi)