Knjiga / Rüdiger Safranski: Goethe in Schiller: Zgodba o prijateljstvu 

+ + + + +

Velikana nemške književnosti Goethe (1749– 1832) in Schiller (1759–1805) sta stala daleč vsaksebi: prvi je bil že slavljen kot bog, njegovega Wertherja (1774) je celo Bonaparte prebral sedemkrat, drugi pa je z Roparji (1782) in Don Carlosom (1787) osvajal nemško občinstvo in le boleče upal, da pride kdaj v Goethejevo bližino.

Nemški filozof in pisatelj Safranski ju je združil v prijateljstvu, a ne tam, kjer bi pričakovali: zbližale ju niso ne geste, ne dialogi, ne hobiji, ne druščine, pač pa krucialna razlika med njima. Prvi je veljal za naravnega genija, drugi je to postal s pisanjem. Ko je Goethe snoval svoja dela, ni imel v mislih, kako ga bodo sprejeli vojvoda in širna publika, zanj je kot fatalni bralec štel le Schiller, et vice versa. Nekoč sta skupaj anonimno izdala poetske vragolije Ksenije (1796), polne epigramov in polemičnih stihov, ki so razvneli občinstvo. To je seveda vedelo, da sta avtorja, ne pa, kdo je kaj napisal. Bila sta ženerozna: Goethe je prijatelju odstopil idejo Viljema Tella, v letu, ko je Schiller dominiral v ustvarjalnem zanosu, pa se je Goethe preventivno odtujil, da bi ne kalil prijateljstva. Prizadevala sta si, da bi si bila enaka, dobesedno – ko je Schiller umrl, preživeli kajpak ni šel za pogrebom, je pa dve desetletji kasneje po prekopu kostnice postavil na pisalno mizo prijateljevo lobanjo. Tako drobna stvar, kot je smrt, prijateljstva pač ne pokoplje.

A njune amicitiae ni kovalo pritrjevanje, marveč pikra distanca, zapisana s tovariško roko. Francoski revolucionarji so leta 1793 Schillerju podelili častno državljanstvo, vendar so mu poštarji listino zaradi napačnega naslova dostavili šele čez pet let, ko so bili podeljevalci že sami obglavljeni; Goethe mu je poslal čestitko: Ob dekretu, ki vas razglaša za državljana in so vam ga poslali iz dežele mrtvih, vam lahko čestitam le zato, ker vas je našel še med živimi.