Vse za (dobro) fotografijo

V Španiji je te dni dvignil precej prahu moški, ki je 6000 let stare jamske poslikave v pokrajini Alto Guadalquivir v Andaluziji polival z vodo, da bi si domnevno zagotovil jasnejšo sliko za objavo na družbenih omrežjih. S tem je na poslikavah na apnenčasti steni, ki so od leta 1998 uvrščene na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, napravil nepopravljivo škodo. To pa še zdaleč ni prvič (najverjetneje niti ne zadnjič), da je zaradi želje po boljšem, zanimivejšem, nenavadnejšem fotografskem posnetku kulturna dediščina pretrpela škodo.

Objemanje starodavnih ali antičnih kipov in plezanje nanje ni pravzaprav nič novega. Pred letom je skupina nemških influencerjev na severu Italije uničila dragocen kip v fontani iz 19. stoletja pred vilo Alceo v pokrajini Varese. To se je zgodilo, ker je družba kip italijanskega umetnika Enrica Buttija med poziranjem za posnetek prevrnila.

»Za dobro fotografijo ali posnetek so ljudje pripravljeni storiti marsikaj, celo tvegati življenje,« pravi antropolog Dan Podjed, ki doda, da je danes treba storiti kaj šokantnega, presenetljivega, nevarnega, da bi izstopali iz poplave posnetkov, ki jih na svetovni ravni samo v napravah s sistemom Android vsak dan objavimo vsaj sto milijonov. »Zato se ljudje potem fotografirajo na robu previsne stene ali pred prihajajočim vlakom ter objemajo več sto let stare kipe, na katerih jasno piše, da je dotikanje prepovedano. Tisto, kar gre čez mejo dovoljenega, spodobnega, normalnega, je pač najprivlačnejše – in tudi najbolj všečkano, komentirano in deljeno. Zanimivo pa je, da so ljudje – kot pri jamskih poslikavah v Španiji – pripravljeni uničiti več tisoč let stare podobe iz preteklosti, da bi ustvarili nove podobe, ki bodo nekaj dni živele na spletnem omrežju, nato pa bodo poniknile v poplavi preostalih digitalnih podob.«

Po njegovih besedah smo očitno zabredli v čas, ko je podoba, ki se razširi po spletu, pomembnejša od preteklosti, ki bi jo lahko ohranili za zanamce in za prihodnost. »Če preteklost izgublja pomen in prihodnost nima več smisla, obstaja torej samo še sedanjost, v kateri je treba storiti kaj izstopajočega – in to seveda pokazati drugim.«