Film / Substanca

zelo za

Smrt ji lepo pristoji.

Zadnje čase smo videli kopico filmov, ki kažejo, kako si patriarhalna družba izmišlja depresivne rituale, folklore, molitve in tradicije, da bi lahko obvladovala, brezobzirno zatirala in po mili volji mučila »grešne« ženske in kako potem vedno upa, da ženske ne bodo spregledale natega in da se bodo prilagodile tej norosti.

Natanko to pa v Substanci, briljantni pošasti, ki jo je posnela Carolie Fargeat, avtorica Maščevanja (2017), stori osamljena oskarjevska zvezdnica Elisabeth Sparkle (Demi Moore), kraljica TV-aerobike, ki se ob spoznanju, da ni več dovolj seksi (»hot«) in da se ne poda več lepotnim in starostnim kriterijem, nafila z misteriozno, doriangrayevsko »substanco«, ki ji omogoči, da se prelevi v »svojo boljšo verzijo« (»mlajšo, perfektnejšo«, glamuroznejšo, no, freakyfridaysko, z obrazom Margaret Qualley, alias Sue, ki živi in nori in nastopa in briljira na TV, ko Elisabeth spi), toda posledice – groteskni, brutalni, morasti, degutantni body horror, poganjek objektiviranja ženskega telesa, fetišizma, parazitske zavisti, fantazijskega podaljševanja mladosti in življenja na sposojenem času – so cinična, satirična kritika tega »triumfalnega« ženskega samomučenja, legitimiranja seksizma, narcističnega samorojevanja, antipravljičnosti staranja in šovinističnega zdriza, nasprotja opolnomočenja.