Godot je prispel

Po dveh letih čakanja in ugibanja (ter tudi nekaj medijske histerije), vse odkar je Anže Logar po predsedniških volitvah zatrdil, da smo se znašli na »začetku nečesa velikega«, je vendarle prispel. Kot bi končno prispel Godot v Čakajoč Godota. Logar, ki je politično kariero dolgih 25 let gradil pod Janezom Janšo, je novembra ustanovil svojo stranko, Demokrate. In čeprav je prej dolgo zasedal visoke položaje v stranki, ki prisega na znano formulo divide et impera, zdaj stavi na – sodelovanje.

Bil naj bi novi veliki povezovalec, ki bo spravil v red to državo, razklano na pol, in sodeloval z vsemi (razen z Levico, ta je kakopak preveč skrajna!). Medtem ko vlada poskuša voditi državo in se ob tem otepa kdaj bolj, kdaj manj zasluženih očitkov, prvak opozicije pa kuri ogenj pred sodiščem v Celju, bi se Logar raje šel politiko »ZA«, kot pravi temu, in se poskuša prikazati kot razumnejša alternativa.

A vrnimo se na začetek ... V Beckettovi tragikomediji je štos v tem, da Godot nikoli zares ne prispe. Potepuha Vladimir in Estragon, ki čakata nanj (na smisel, upanje), čakata zaman – njuna želja ostane neizpolnjena. In nikoli ne izvemo, kaj naj bi Godotov prihod zares prinesel. Z željami pa je zmeraj tako: paziti moraš, česa si želiš, ker se ti želja lahko izpolni. Čeprav se Logar prikazuje kot alternativa, so prav Demokrati lahko ključ do tega, kako SDS spraviti nazaj na oblast.