Film / Opica

za

Kajn in Abel.

V filmu Final Destination – in številnih nadaljevanjih – je Smrt neverjetno kreativna, prava umetnica ubijanja. Neustavljiva je, a vsakega ubije drugače. V Otroški igri – in številnih nadaljevanjih – je pravi umetnik ubijanja Chucky. Jasno, Chucky je igrača. Ne moreš ga ustaviti – vsakega ubije zelo kreativno, toda s Smrtjo v franšizi Final Destination ne more tekmovati. To skuša zdaj v Opici, ki jo je Osgood Perkins, avtor Zbiralca duš in sin originalnega Normana Batesa, Anthonya Perkinsa, posnel po noveli Stephena Kinga, storiti opica, psihopatska, morilska, grizlijevska, okultna igrača, ki jo dvojčka Hal in Bill (Christian Convery) »podedujeta« po očetu, potem pa jo – po spoznanju, da je Zlo, Hudič – vržeta v globok vodnjak, kar pa samo opico – tem bolj njen ubijalski talent, njenega notranjega King Konga – še dodatno podžge, tako da se leta kasneje, ko stravmatizirana, sprta, polarizirana dvojčka – Kajna in Abela – igra Theo James, vrne con brio. Glave se cvrejo, glave gorijo, glave letijo, glave eksplodirajo – čakajte, da neka ženska sklene, da bo skočila v bazen. Mladost je tovarna travm, sedanjost pa le anus preteklosti. »Vsak umre in to je življenje,« pravi eden izmed dvojčkov.

A to ni eksistencialistični esej. Opica – »samo igrača«, mala bobnarka, groteskna postdexterjevska serijska morilka – namreč ubija tako pikantno, cinično, brutalno in sarkastično, kot da s tem le izpolnjuje fantazije sodobne publike, zmesi jeze, resentimenta in maščevanja, ki navija za kaznovanje »pravih« oseb. Težko je spet biti brat. Vprašanje je le, kaj je grozljivejše – smrt, ki jo zadaja opica, ali življenje publike? (kino)