Kultura / Neizrečena pravila, kakšne punce so pridne in kakšne niso

"Moji starši niso bili pretirano verni, nismo veliko hodili v cerkev, vendar sem kljub temu čutila, da je mama malo obremenjena z dogmo o grešnosti in krivdi in se je na svoj način trudila, da me vzgoji v 'pridno punco'. Včasih so se vsi pretirano ukvarjali s tem, »kaj si bodo drugi mislili o nas«, in ta mehanizem vodi človekovo pozornost preveč navzven, stran od našega bistva in naše moči."

"Tudi v okolici, v šoli, so veljala neizrečena pravila, kakšne punce so pridne in kakšne niso. In ko sem odraščala, sem dostikrat čutila, da delam nekaj narobe, čeprav sploh nisem nič naredila."

"Zgodaj sem spoznala občutek krivde in sramu in kako omejujoči so ti občutki za mladega človeka. Dvom in zmeda: kaj je prav, koga poslušati? Večkrat sem občutila, da sem izvržena iz družbe, nesprejeta, sploh če sem povedala, kaj si mislim. Spomnim se, da so me ljudje dostikrat utišali. Včasih jim je celo uspelo. Zato se mi je zdelo zelo pomembno raziskovati ženski glas, ki je bil v zgodovini toliko časa zatiran."

(Režiserka Urška Djukić, ki je Berlinalu za film Kaj ti je deklica prejela nagrado fipresci, o tem, da je že kot dekle čutila tnotranji konflikt med tem, kaj si želi in kaj okolica želi od nje; v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo)