Knjiga / Vladimir Nabokov: Dober ducat

+ + + + +

V originalu inventivni naslov Nabokovov ducat, čeprav delo sestavlja 13 zgodb.

Vladimirja Nabokova (1899–1977) enciklopedije označujejo kot rusko-ameriškega pisatelja, najbolj znan pa je po romanu Lolita (1955), v katerem se krepko odrasli moški vname za 12-letno deklico.

Rojen v Sankt Peterburgu pred revolucijo z družino prebegne na Krimski polotok, potem doštudira v Oxfordu, živi desetletje v Berlinu, nekaj let v Parizu, pred nemško okupacijo emigrira v ZDA, tam se seli skozi tri mesta, po drugi vojni se vrne v Evropo v Montreux ob Ženevskem jezeru. Ploden pisatelj piše v ruščini, francoščini in angleščini, plemiška družina mu je namreč izbrala guvernanti, ki sta mu oblikovali spontano trojezičnost. Torej avtor, ki ima kar življenje za snov literature.

Komparativisti, kritiki in bralci cenijo njegov slog, ki ga nekdo opiše: dogodki v njegovih delih so predstavljeni, kot bi jih slikal slikar. Kratke zgodbe v Dobrem ducatu segajo kajpak onkraj slikarij, izbira posebneže, ki bivajo kdaj nezamisljivo zunaj šablon. Naj bo Nina, ki skozi dve desetletji po naključjih srečuje istega ljubimca, vmes pa se nonšalantno spoprijatelji z njegovo ženo, naj bo desetletnik, ki se zaljubi v vrstnico, ali pa pisatelj, ki ga peripetije življenja zamenjujejo s soimenjakom.

A junake ustvarja tudi iz obrobnih likov: ljudomrzni štacunar v Nemčiji, debelušna in neprivlačna švicarska guvernanta v carski Rusiji, neznani starec, ki zasije kot zvezda literarnega večera, na katerem se ga zvezdniki trudijo na vse kriplje znebiti, ali pa poročeni par na begu, kjer njemu naenkrat ni več jasno, kje je in kdo je njegova žena, še huje – ali se je sploh poročil.

Ne le ducat osebnih zgodb z eno za povrhu, ampak hkrati še prikaz duha dvajsetih, tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja.