Film / The Damned

za

Konec solidarnosti.

Mala islandska ribiška skupnost, ki jo – leta 1871, v času pariške komune – vodi Eva (Odessa Young), vdova prejšnjega vodje, in ki je pozimi – v mrazu, snegu, viharjih ipd. – povsem in nepredušno odrezana od sveta in hrane, zavrne pomoč nasedli baskovski ribiški ladji, obupane brodolomce pa pomeče v ledeno morje (ni dovolj hrane!), toda sebične, nesolidarne, »požrešne« skupnosti potem ne kaznuje megla (kot v Carpenterjevi klasiki), temveč mitski draugr, besni, agresivni, maščevalni spekter umrlih, pošastna nemrtva in neumrljiva življenjska substanca, ekstaza freudovskega norega, večnega gona smrti in schellingovske »duhovne telesnosti«, ki to že itak mračno, mučno, morasto, ledeno, a napeto in osupljivo atmosfero zasuje s paranojo, nasiljem, nesrečami, norostjo, emocijami na robu živčnega zloma, folklorno grozo in potrditvijo, da so živi vendarle hujši od mrtvih in da je mrtvo – tako kot v kinu, tako kot pri filmu, tako kot pri filmski spektralnosti, tako kot pri čudežno oživelih podobah – v resnici živo. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)