Konzum / Gostišče Smogavc, Gorenje nad Zrečami

Vse od avtoceste sledite smerokazom proti Rogli in slejkoprej boste naleteli na Smogavca. Smogavc in njegovi ne dajo miru niti en dan v tednu, navadno strežejo od osmih zjutraj do enajstih zvečer, konec tedna pa potegnejo do polnoči. Telefon: 03 757 35 50.

Specialitete:

meso iz tunke, divjačinska pašteta, goveja in močnikova juha, divjačina, sezonsko koline, vedno solnograški žličniki. Pozor, sol!

Vina:

odprto belo, cvičk, refošk in cabernet sauvignon ter zraven menijev ponujena vina po kozarcih, sicer pa izbor okoliških in primorskih buteljk s težiščem na Zlatem griču. Kar fejst slivovka in ne presladek borovničevec.

Pri Smogavcu smo se odteščali za malo pod 40 € na osebo.

Ilovarjevih še ni minil šok zaradi fenomenalno ponesrečenih solnograških žličnikov s prejšnje odprave, ko se je že nudila priložnost, da rehabilitiramo brbončice. Pa pojdimo od začetka. Na začetku vsega, kar si lahko kdorsibodi, tudi velikih prehranjevalnic vajeni slehernik misli, je, da je Smogavc pač ena večjih prehranjevalnic, kar jih je videl. Pa pustimo dostikrat upravičene predsodke do inštitucij, ki lahko nasitijo tudi dvesto smučarjev naenkrat - dejstvo je, da se Ilovarjevi pred leti nismo preveč zmrdovali nad Smogavčevo ponudbo. Tudi tokrat smo brez hujših padcev nizali zavoje, za predjed mirno prebavili anemično žolico, povprečno sušeno mesovje in dostojno meso iz tunke ter pomazali za diskretno začinjeno divjačinsko pašteto. Šlo je, še hitreje, tudi čez juhe, močno govejo, ki je temelj vsake oštarije, močnikovo, ki jo Smogavc podlaga z govejo in prešernemu razpoloženju v prid beli s prvovrstnimi ocvirki, in čez gobovo, v kateri zasigurno ni oglaševanih več kot deset vrst gob. Morda v sledovih?

No, Ilovarjevemu triu je, potem ko je preskočil bizarne tople predjedi, zdržal zalet vse do glavnih, ko je dognal, da Smogavc regrata ne meša s toplim, temveč s hladnim krompirjem. In da namesto jagenjčka, točneje jagenjčkovih medaljonov, nudi v omaki utopljeni podplat, ki nam je skupaj z veliko mehkejšim, a enako obdelanim muflonom potrdil, da smo zašli daleč na sever. Laže smo se, tudi zaradi res kislega zelja in prvega prepričljivega vina tisto popoldne, Magdičevega Matica, prebili čez krožnik kolin in zdržali do solnograških žličnikov. Ki so, če marate za tako preproste okuse, jajčno notranjost in zapečeno masleno skorjico, eni boljših v deželi. Dovolj, da sezujete pancarje?