Knjige / Ursula K. Le Guin: Ples na robu sveta

+ + + + +

Ursula K. Le Guin je ameriška pisateljica, ki je prvič zaslovela z Levo roko teme, s sci-fi romanom, ki je postal takojšnja klasika, kult in bestseller, vrgel pa ji je tudi Huga in Nebulo, najvišji priznanji za sci-fi literaturo. Sledili so novi sci-fiji, novi bestsellerji, novi kulti, novi Hugi in Nebule. V glavnem se je držala sci-fija, fantazijskih romanov, trivialnih, akademsko nepriznanih žanrov, toda nalašč - iz upora. V sci-fiju je svojo žensko pozicijo, svoj revolt, svoj protest, svoj prezir do podrejenosti in moške nadvlade, svoj feminizem izrazila precej lažje kot drugod, bodisi v družbi ali pa v resni, mainstreamski, akademsko priznani literaturi. Ali kot pravi v Plesu na robu sveta, briljantni kolekciji esejev: »Potrebovala sem leta, preden sem dojela, da nalašč pišem v preziranih, marginaliziranih žanrih, kakršni so znanstvena fantastika, fantazijska literatura, knjige za mlade bralce, prav zato, ker so bili izločeni iz kritiškega, akademskega, kanonskega nadzora in so dovoljevali umetniško svobodo.« In tudi potem je potrebovala še leta, da je zbrala pogum in javno oznanila, »da je izločitev teh žanrov iz 'književnosti' neupravičena, neopravičljiva in stvar politike, ne kakovosti.« Kot ženska, ki piše, je hotela biti vredna svoje pameti, ni pa hotela končati kot Sylvia Plath. Ursula K. Le Guin je Virginia Woolf sci-fi literature, kar potrjujejo tudi njeni eseji, v katerih lucidno, polemično, bojevito pripoveduje o tem, zakaj so v Ameriki izginila »središča sveta«, zakaj ima zgodovina Amerike tako kratko prvo poglavje, česa se odučimo na univerzi, zakaj se moški bojijo devic, zakaj bi morali romane brati na glas, kje in kako piše ženska, zakaj je imel James Joyce previsoko mnenje o svojem stranišču. »Ni bolj subverzivnega dejanja od pisanja iz ženskega doživljanja življenja z žensko presojo.«